Ločenka

Sem ločena.

Kako strašljiv, srhljiv, določen, mračen stavek.

Kot etiketa, ki ti jo nekdo pritisne na sredo čela in s katero boš morala celo življenje hoditi po svetu.

Nisi uspela, nisi zmogla, nisi bila dovolj, ločena si.

“Dve, tri leta, pa prideš k sebi, pa je lažje,” mi je med obdobjem, ko sem se ločevala, rekla prijateljica. Vmes sem včasih štela dneve, kdaj bo minilo to obdobje. Da bo potem vredu.

V resnici ni vredu, dokler ne pospraviš stvari v svoji glavi, se odpoveš enim ljudem in spremeniš odnose z drugimi.

V resnici ne bo nikoli vredu, če ne boš spremenila odnosa s sabo in spoznala, da si samo ti tista, ki lahko to etiketo strga s čela in nanjo zapiše, karkoli želi.

Vsak tretji zakon se danes konča z ločitvijo. Zakaj torej na ločitev še vedno gledamo kot na kugo, ki človeka zaznamuje za celo življenje?

Okolica, ljudje, smo namreč tisti, ki vsako ločevanje naredimo še težje. S čim? S pomilovanjem, obsojanjem, moraliziranjem, kazanjem s prstom, dajanjem nasvetov, za katere nas ni nihče prosil.

“Pa bi ja lahko še zdržala teh par let, da otroci zrastejo.”

“Kaj misliš, da boš našla boljšega? Saj so vsi isti…”

“Takšno je pač življenje, treba je malo zobe stisniti, pa potrpeti.”

S pravo komunikacijo se da rešiti marsikaj. Tudi in predvsem zakon, ki ga imaš sama s sabo – ta traja, hočeš nočeš, do konca življenja.

Ločiti se OD nekoga pogosto pomeni PRITI nazaj, k sebi. Zato se nauči komunicirati s sabo.

Samo tako boš znala komunicirati tudi z drugimi.

>> r(E)volucija se zgodi, ko se vrneš nazaj k sebi .

12 pohval in 8 objemov dnevno :)

Dva tedna nazaj sem bila kot predavateljica povabljena na konferenco zaposlenih v slovenski psihiatriji, kjer je ena izmed predavateljic povedala, da je priporočljivo, da dnevno izrečemo 12 pohval in podarimo 8 objemov:)

Priznam da teh standardov ne dosegam, lahko pa vam povem, da so bile pohvale in objemi sestavni del prvega vikend dogodka (R)evolucija Ženske, ki sem ga prvi vikend v juniju izvedla na mariborskem Pohorju.

Nič revolucionarnega naj ne bi bilo v tem, da se objemamo. Hkrati pa je objem tako zelo zdravilen in tako preredko si ga poklonimo. “Srce na srce” me vsakič znova uči moja Tina.

In pohvala, pohvala, ki nam jo nekdo izreče, je nekaj, kar si lahko zapomnimo za celo življenje. Pa tako zelo skopi smo z njimi. Saj veste, da se “roba ne bi skvarila”:)

In kaj mi je mojem dogodku najbolj sedlo v srce?
1. prvi objem s puncami, s katerimi smo se, po letu dni sodelovanja, prvič videle v živo – neprecenljivo,
2. pogum vseh udeleženk, ki so bile pripravljene pokazati svojo ranljivost, kar je v današnjih časih prava redkost,
3. osrednje sporočilo Leonide Mrgole, ki svojemu notranjemu kritiku, Leonidki, sporoča: “Odjebi!”,
4. nežna izpoved dr. Saše Krajnc o tem, kako se imeti brezpogojno rad,
5. smeh ob zajtrku, kosilu, večerji in še nekajkrat vmes,
6. solze, cmok v grlu in mravljinci po telesu,
7. jutranja skupinska joga z zaprtimi očmi z Mašo Lašič,
8. prijaznost prav vseh zaposlenih v Pohorje Village Wellbeing Resort,
9. bedenje pozno v noč in popoldanski dremež,
10. hvaležnost in ponos ob uspešno izpeljanem dogodku.

S tem je krog sklenjen. Nove prijave v 15-dnevno Zoom delavnico pa že odprte. Tukaj lahko preverite, kakšni so bili odzivi skoraj 200-ih sodelujočih žensk na dveh dozdajšnjih delavnicah.  Na isti strani najdete tudi možnost prijave.

Kako zaustaviti dajanje nasvetov, za katere nisi prosila?

V družinskih podjetjih v komunikaciji in v odnosih pogosto prihaja do še večje in še bolj zapletene dinamike. Prejšnje generacije vodij in lastnikov, generacije, ki so povečini podjetje ustvarile, težko spustijo vajeti iz rok, ko gre za prenos vodstva na mlajše generacije (velikokrat na njihove potomce).

Napetosti, stres in konflikti se pogosto stopnjujejo do mere, ko so ogroženi tudi zasebni odnosi in razmerja. V takšnih primerih je še bolj pomembno postavljanje mej, tudi tistih med zasebnim in poslovnim, ter jasna, odločna, prijazna in spoštljiva komunikacija.

Kako torej prijazno, sočutno in hkrati odločno postavljati meje, ko se – pogosto tudi zaradi nenehnega dajanja nasvetov, kot vodje čutimo že skorajda nesposobni sprejemati odločitve in posledično sami prevzemati odgovornost?

Kako zaustaviti dajanje nasvetov, za katere nisi prosila?

Nekaj primerov:

  1. Hvala za nasvet, vendar sem se odločila, da sama sprejmem odločitev, ki bo najboljša zame (in za moj tim). 
  1. Hvala, vendar trenutno ne iščem ‘feedbacka’ / povratne informacije. 
  1. Vesela sem, da se je to izšlo za tebe, jaz pa moram najti rešitev, pravo za mene. 
  1. Hvala, ker skrbiš zame. Ta trenutek bom naredila samo ____ (poveš, kaj). 
  1. Hvala, ker si to delil z mano. Sporočila ti bom, če bom potrebovala nasvet. Ta trenutek ga ne. 
  1. Razumem, zakaj tako čutiš. Lahko se strinjava, da se ne strinjava. 
  1. Cenim, da te tako skrbi zame. Vendar se želim zase odločati sama.

 

Drage ženske, vodje, vabim vas, da po praktični del znanja pridete v skupino Vodi & Inspiriraj – namenjeno zgolj ženskam, vodjam in njihovi komunikaciji.

Včasih sem bila prepričana, da imam vse pod kontrolo…

“Mogoče je pa boljše, da poslušaš nasvete tvojih psihologov ali psihiatrov ali kamorkoli pač že hodiš”, mi je nekoč preko sms-a zabrusila neka sorodnica.

Žal ne morem več preveriti, kaj točno je zapisala, ker sem tisto sporočilo kmalu izbrisala. Zdelo se mi je neznosno žaljivo in zaradi njega sem bila tako globoko prizadeta, da ga nisem želela imeti shranjenega v svojem telefonu.

Koliko predsodkov ima še vedno marsikdo, če človek na glas pove, da obiskuje psihoterapevta! Dejansko si lahko označen za zmešanega, za neuravnovešenega, za slabiča, za nekoga, ki pretirava, ker “to pa res ni potrebno”.

Med drugim sem sama slišala tudi, da sem, odkar hodim na psihoterapijo, “najbolj pametna” in da se še nikoli nisem obnašala tako nesramno (to je bilo obdobje, ko sem začela postavljati svoje meje in se ob tem ne čutiti krivo:).

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem prvič prišla na psihoterapijo. To je bilo sedem let nazaj. Sedla sem na stol pred uveljavljeno psihoterapevtko in moj prvi stavek je bil: “Glejte, pri meni ni treba, da kopljeva po mojem otroštvu in iščeva neke nezaceljene rane, jaz potrebujem samo nasvet v zvezi s tem in tem.”

Ženska je komaj zadrževala smeh, meni se je pa zdelo, da imam pod kontrolo popolnoma vse, razen tiste dotične situacije:)) No, zdaj ko pišem te vrstice in se spominjam tega, gre na smeh meni:)) Zgodba se je namreč končala tako, da sem šest let brskala po svojem otroštvu:))))

Vmes sem doživljala trenutke trme, ki je pred tem nisem občutila še nikoli. Nekoč sem celo sedela pred omenjeno psihoterapevtko in jo s cinizmom v glasu spraševala, o čem točno razmišlja, ko ji sama pripovedujem neke stvari iz svojega življenja. Drezala sem v njo, če ji je dolgčas, medtem ko ji že stoti klient tarna zaradi ene in iste težave. Moj bog, uboga ženska:)))) Neskončno sem ji hvaležna, da me je vzdržala:)))

In globoko hvaležna sem sama sebi, da sem se odločila za te terapije. Ni bilo vedno prijetno, sem pa zelo dobro spoznala samo sebe (nikakor ne v celoti, še vedno se presenečam:))), ampak… sem pa na dobri poti, da se v celoti sprejemam in da znam danes tudi sama poiskati kak odgovor v svojem otroštvu in odraščanju.

Če ima še katera od vas podobne pomisleke, kot jih je imela moja sorodnica, naj vam povem, da je zame psihoterapija podobno “naravno” početje kot obisk fitnesa. Na fitnesu skrbimo za svoje telo, na psihoterapiji za svoj um.

Zato – poiščite pomoč, če jo potrebujete. Sama vam seveda ne morem pomagati na področju psihoterapije, lahko pa vam na področju komunikacije.

Tudi in predvsem tiste, ki jo same s sabo vodimo v svojih bučkah. Ta je najbolj pomembna.

Glede na potrebe in največje izzive, s katerimi se soočamo ženske, sem pripravila čisto poseben program, primeren za skorajda vsako žensko srce in um – rEvolucija ženske.

Dnevnik intervju: Nisem pristaš toksične pozitivnosti

Polona Požgan je po osnovni izobrazbi diplomirana zgodovinarka in diplomirana politologinja. Vendar se s svojo stroko ni nikoli zares ukvarjala. Se pa zadnjih 24 let ukvarja z mislimi, z besedami in s stavki. Obrača, prilagaja, izvaja in interpretira jih na radiu, na televiziji, občasno na gledaliških odrih, predvsem pa preko predavanj, tečajev in delavnic.

Med drugim je tudi ustanoviteljica projekta Prijazno je biti Prijazen. Ravno to je bil povod za intervju – pogovarjali smo se o pomenu dobrih odnosov v podjetjih, kar je tudi v srčiki projekta Zlata nit, izbora najboljših zaposlovalcev.

Tonja Blatnik

Dnevnik že 16. leto s projektom Zlata nit osvetljuje pomembnost odnosov na delovnem mestu, še več, zahvaljujoč Dnevnikovemu projektu Zlata nit je Slovenija prva država na svetu, ki sistematično meri kakovost odnosov na delovnem mestu. Tudi vi raziskujete področje odnosov. Kaj opažate? Kaj vas skrbi, kaj navdihuje?

Dovolite, da začnem s tem, kaj me navdihuje. Skorajda vsak dan sem v drugem podjetju, stojim pred različno velikimi skupinami ljudi in tisto, kar najprej poiščem na obrazih, ki jih gledam, je nasmeh. Ni nujno, da je namenjen prav meni, lahko je to nasmeh ali prijazen pogled, ki ga zaposleni namenjajo sodelavcem. To dvoje namreč v prostor prinese čisto posebno energijo, tiste vrste, v kateri se da ustvarjati odnose.

Kaj me skrbi? Predvsem to, da je stanje zavzetosti in sreče zaposlenih v slovenskih podjetjih še vedno precej nizko. Srečo na delovnem mestu lahko ustvarimo zgolj z odnosi, slednje pa gradimo s komunikacijo. Z veščino, o kateri se večina ljudi ni učila nikoli v življenju. In to dejstvo bi moralo skrbeti vse nas.

Na delovnem mestu se pravzaprav srečujemo s podobnimi zadevami kot zunaj njega: z odnosi in z razvojem lastnega potenciala v doseganju rezultatov, ki imajo smisel. V glavnem gre za stvari, ki ne zahtevajo finančnih vložkov, temveč predvsem naš angažma, čas in predanost. Vsega navedenega nam, iz različnih vzrokov, pogosto manjka.

Kako so povezani prijaznost in dobri odnosi na delovnem mestu?

Najprej naj pojasnim, da imam sama, ko govorim o prijaznosti, vselej v mislih dva vidika: prijaznost do sebe in posledično prijaznost do drugih. Verjamem, da človek ne more biti prijazen do drugih, če ni najprej prijazen do sebe. Tu imam v mislih predvsem komunikacijo, ki jo vodimo sami s sabo. In na tem področju imamo Slovenke in Slovenci še kar nekaj rezerv.

Pod prijazna vedenja štejem skrb zase – tudi zato, da lahko posledično skrbimo za druge. Prijaznost v komunikaciji in odnosih ne pomeni lezenje nekomu v tazadnjo ali strinjanja s tem, da nekdo pometa z nami. Prijaznost v mojem kontekstu pomeni spoštljivo postavljanje mej, zmožnost, izgovoriti “ne”, ko je to potrebno, prevzemanje odgovornosti in spoštovanje različnih mnenj in pogledov. V tem kontekstu je prijaznost bistvo in sestavni del vsakega dobrega odnosa.

»Korporativno komuniciranje prevečkrat spominja na bojno polje. Podjetja od svojih zaposlenih zahtevajo in pričakujejo poslovne rezultate ne glede na ceno, ki jo le-ti pri tem plačajo,,« piše na vasi spletni strani. Zakaj je prijaznost zaposlenih zelo nizko na seznamu prednostnih nalog poslovnežev?

Zato, ker številni delodajalci na posel še vedno gledajo zgolj iz vidika zaslužka in menijo, da so odnosi sekundarnega pomena. Pridi, oddelaj svoje delo in pojdi domov. Približno takšna je preživeta miselnost iz prejšnjih časov. In ta miselnost je zavedno ali nezavedno, preko vodij, še vedno prisotna v številnih podjetjih.

Po drugih strani raziskave pravijo, da srečni zaposleni ustvarijo za 37 odstotkov večjo prodajo, so za 31 odstotkov bolj produktivni in za 19 odstotkov bolj natančni. Sreče na delovnem mestu pa torej ne ustvarjamo zgolj s plačo, gajbicami s sadjem in mesečnimi vstopnicami za fitnes, temveč predvsem z odnosi, katerih osnova so prijaznost, spoštljivost ter odprta in pozitivna komunikacija.

Kje so nevarnosti takšnih odnosov?

V večji fluktuaciji zaposlenih, v tem, da zaposleni slabše delajo, so manj produktivni, manj zavzeti, manj predani, saj prihajajo na delovno mesto nesrečni, nerazpoloženi in brez prave motivacije za delo ali za odnose. Ob čemer ne pozabimo, da se razpoloženje, znanstveno dokazano, prenaša. Menim, da Slovenke in Slovenci nimamo težav s stroko, imamo pa znotraj (in zunaj) podjetij pogosto težave z odnosi. Tudi z odnosom, ki ga imamo sami s sabo.

Pri sreči na delovnem mestu nas ovirajo predvsem strah, zmeda, osamljenost, pomanjkanje nadzora in boj za preživetje.

Ključni izzivi organizacij v prihodnje bodo predvsem v vodenju in upravljanju ljudi in organizacij. Zgoditi se mora premik miselnosti, kjer se uspešnost definira zgolj in samo na podlagi številk in dobička. Trenutno je takšnih organizacij še vedno okoli 70 odstotkov in te organizacije bodo v prihodnosti imele težave s tem, da prihaja čas, ko je treba v ospredje postaviti ljudi.

Imate kakšen enostaven nasvet, kaj narediti, ko vstanemo na levo nogo in kaj, ko z levo nogo vstanejo naši sodelavci?

Sama nisem pristaš toksične pozitivnosti. Zavedam se, da človek pač ne more biti vsak dan dobre volje in odlično razpoložen. Če bi znali to svoje razpoloženje z enim ali dvema stavkoma skomunicirati na prijazen način, bi bilo to zagotovo dobrodošlo. Za svoje razpoloženje smo odgovorni sami in zanj niso krivi naši sodelavci. Hkrati pa je pomembno, da tudi sodelavcu dopustimo slab dan in da njegovega razpoloženja ne prenašamo nase. Če smo slabe volje in smo vstali na levo nogo, pa to seveda še ne pomeni, da smo lahko neprijazni ali nespoštljivi do drugih.

»Svet, v katerem živimo, namreč ne potrebuje več uspešnih, temveč več prijaznih ljudi,« pravite. Pa vseeno, ali niso prijazni ljudje pogosto razumljeni kot naivni? Ali je prijaznost lahko tudi izkoriščana?

Ja, prijaznost je pogosto razumljena kot slabost, kot šibkost. Pa vendar so lahko najbolj prijazni prav ljudje, ki imajo v sebi pravo mero samozavesti, ki se zavedajo, da se jim ni treba pred nikomer braniti in pred nikomer dokazovati. Prijaznost je mlajša sestra empatije. In ne pomeni zgolj, da znaš prijazno govoriti, temveč predvsem, da znaš dobro poslušati. Sebe in druge. V tem kontekstu prijaznost in naivnost nimata dosti skupnega. Še posebej, če imamo najprej v mislih prijaznost do sebe, ki je torej predpogoj za to, da smo lahko prijazni tudi do drugih.

Pred kratkim je izšla vaša knjiga Govori in inspiriraj. Kaj sporočate z njo? Kaj bi želeli, da si bralci najbolj zapomnijo?

Knjiga je osnovni priročnik za komunikacijo, iz katere bo vsak bralec vzel tisto, kar mu v določenem trenutku najbolj služi. Morda bo to poglavje o tem, kako zmanjšati tremo ali o tem, kam med nastopom gledati in kam “pospraviti” roke. Spisna je tako, da jo lahko preberemo enkrat ali jemljemo s police vedno znova in zgolj ponovimo tisto, kar nam v komunikaciji povzroča največ izzivov.

Članek je bil objavljen 23. septembra 2022 v reviji Dnevnik.

Adma intervju: »Komunikaciji sem posvetila več kot 20 let svoje kariere«

,

Polona Požgan je po osnovni izobrazbi diplomirana zgodovinarka in diplomirana politologinja. Vendar se s svojo stroko ni nikoli zares ukvarjala. Že 22 let je medijsko izpostavljena predavateljica komunikacije in retorike, ki na svojih predavanjih s poslušalci na energičen in motivacijski način deli svoje znanje, izkušnje in zgodbe. Dobršnemu delu javnosti je znana tudi kot radijska moderatorka in televizijska voditeljica, v zadnjem času pa svoje znanje in izkušnje predaja tudi na spletnih tečajih, treningih in seminarjih.

MAJA FISTER

Besede, ki jih prenaša ljudem, so njena največja strast. Njena služba je hkrati njen hobi, najlepše pri njenem delu pa je, da prinaša osebno rast tako zanjo samo kot za udeležence njenih programov. Za Polono je smisel življenja prav osebna rast in spoznavanje samih sebe, podlaga za oboje pa je seveda komunikacija. S tem je krog sklenjen. A sama pravi, da je njena najbolj pomembna in najbolj zvezdniška vloga v življenju zagotovo ta, da je mama. Sinova Maks in Karli obiskujeta osnovno šolo, Polona pa skupaj s svojo družino živi v Mariboru. Tokrat smo z njo govorili, še preden stopi na oder jesenskega Posveta ADMA, ki bo 17. in 18. novembra v Lipici.

Umetnost besede je bilo od nekdaj vaše področje. Kako bi se danes predstavili tistim, ki vas bolj poznajo še iz časov, ko ste delali kot radijska in televizijska voditeljica?

Že ko sem bila na radiu in na televiziji, sem vzporedno predavala. Res pa je, da sta radio in televizija medija, ki sta običajno povezana s precej ‘pompa’ in je o mojem delu seveda posledično vedelo več ljudi. Vse, kar že celo odraslo življenje počnem, pa je, kot ste povedali tudi sami, povezano z besedami ter z mislimi in s stavki. Okoli tega se vrti cela moja kariera. Ker je prav komunikacija tista, s katero ustvarjamo medosebne odnose, se z njo še toliko raje in toliko bolj poglobljeno ukvarjam. Komunikaciji sem tako posvetila več kot 20 let svoje kariere.

Danes predavam v številnih slovenskih podjetjih po celi državi, ljudi nagovarjam s številnih odrov in dogodkov, prav tako pa imam svoje skupine tudi na spletu. Moji paradni konji so predavanja Govori in Inspiriraj, Vodi in Inspiriraj in Prijazno je biti Prijazen. Rdeča nit vseh so komunikacija in odnosi.

Na Posvetu ADMA bomo slišali vaše predavanje o ključni komunikaciji za ustvarjanje dobrih medosebnih odnosov. Kako lepa čednost je prijaznost in do kakšne meje je dobro biti prijazen, ne da ob tem pozabimo biti prijazni tudi do sebe?

Prijaznost se vselej začne pri nas samih. Ne moremo biti prijazni do drugih, če nismo najprej prijazni sami s seboj. Prijaznost se vedno začne pri nas samih. Ne moremo biti prijazni do drugih, če nismo najprej prijazni sami s sabo. In ne moremo na lep in spoštljiv način komunicirati z drugimi, če najprej tako ne komuniciramo sami s seboj. Na obeh področjih imamo Slovenke in Slovenci še kar nekaj rezerv.

Zakaj na predavanju ne smemo manjkati in česa se bomo naučili?

Govorila bom o tem, kako komuniciramo Slovenke in Slovenci, kakšni so naši odnosi na delovnem mestu, katerih je »pet strupov v komunikaciji«, ki nam te odnose vsakič znova poslabšajo in kako komunicirati, da bo lažje nam in tistim okoli nas.

Čeprav se na srečo stvari počasi spreminjajo in zadovoljstvo zaposlenih dobiva vedno večji pomen, pa v številnih podjetjih še vedno velja miselnost, da mora biti nadrejeni strog, skoraj nesramen, da bi uspešno igral vlogo avtoritete. Kako takšnim pojasnite, da se s prijaznostjo pogosto pride dlje in da se prijaznost lahko izplača ne le s strankami, temveč tudi z zaposlenimi?

To tuljenje na zaposlene ali ustrahovanje zaposlenih so še ostanki neke zastarele miselnosti, ki pa se ponekod, žal, le počasi in s težavo poslavlja. Dejstvo je, da stari načini vodenja več ne delujejo. In danes, bolj kot vodje z avtoriteto, potrebujemo vodje z empatijo. Ključ je torej v komunikaciji. Vodenje namreč ni boj za nadzor ali oblast, temveč je sočutno usmerjanje tima in uravnoteženje med dobičkom podjetja in zadovoljstvom zaposlenih. Spremembe niso lahke, zahtevajo energijo in marsikateri vodja je nima.

Pri uspešnem javnem nastopu ima samozavest veliko vlogo. Kaj za vas pomeni biti samozavesten in kako sami hranite svojo samozavest?

Zame samozavest pomeni, da verjamem vase v smislu, da lahko končam katero koli nalogo oz. kakršen koli projekt, ki se ga lotim. Ne glede na težavnostno stopnjo, vmesne ovire ali stiske, v katerih se znajdem. Samozavest je veščina in v veščinah se lahko izpopolnjujemo. Je kot mišica. Bolj jo treniraš, bolj raste. Povezana je tudi z našo samopodobo. Bolj pozitivna je samopodoba, višja je samozavest, nižja je recimo, trema pri javnem nastopu.

Pri javnem nastopu je poleg besed, ki pridejo iz naših ust, zelo pomembno tudi, kako pridejo iz naših ust in kaj ob tem počne celotno telo. Kaj so zlata pravila telesne drže ob javnem nastopu?

Govorica telesa je včasih še bolj pomembna, kot so besede, ki jih izrekamo. Z besedami prenašamo vsebino, z govorico telesa vplivamo na odnose. Ne vem, ali obstajajo ravno zlata pravila telesne drže, zagotovo pa pri sami komunikaciji pripomore, če smo pozorni na svojo govorico telesa. Recimo, da ne križamo rok, če stojimo ali sedimo pred človekom, da je na našem obrazu prijazen nasmeh (če je to situaciji primerno, seveda), da smo pozorni, kam in kako gledamo, da je naša drža odprta, saj z njo izražamo, da nam je v neki komunikaciji prijetno in da človeku, ki je pred nami, zaupamo. Vendar bi opozorila, da je glede govorice telesa težko dajati neke splošne napotke, saj jo vselej ocenjujemo znotraj nekega konteksta.

Imate kakšen trik, kako med govorom zaposliti ali usmeriti lastne roke?

Nimam trikov (smeh). Lahko vam pa svetujem, da rok »ne zlagate«. Gre za eno najpogosteje zastavljenih vprašanj na mojih treningih komunikacije: »Kam pa naj dam roke?« No, pravilen odgovor je: »Nikamor.« Roke preprosto ostanejo tam, kjer so in delajo to, kar delajo vsakič, ko smo v neki sproščeni komunikaciji. Takrat se ne sprašujemo, kaj naj z rokami. Roke razlagajo, dirigirajo, prepričujejo, dajejo tempo našim besedam.

Tremo običajno povezujemo z negativnimi čustvi. Kaj pa pozitivna trema? Nam lahko prinese kaj dobrega?

Sama imam po 25-ih letih dela pred mikrofoni, kamerami in pred ljudmi, še vedno tremo oz. čutim nek pozitivni adrenalin. Problem je, ko je trema tako visoka, da nam pobere vso voljo do nastopanja in govorjenja, in ko ne moremo več razmišljati o ničemer drugem kot o tem, kako se bomo čim prej rešili teh neprijetnih občutkov. »Pozitivna trema«, o kateri sprašujete, nas lahko seveda naredi še boljše, zaradi nje smo lahko bolj osredotočeni, bolj dinamični, bolj zavzeti. Ni pa nujno.

Kako pomemben je za vas prvi vtis, ki ga dobite ob novem poznanstvu? Kaj je skrivnost ljudi, ki vedno pustijo dobrega?

Prvi vtis pogosto vara. Včasih nenamerno ustvarimo slab prvi vtis. Razlogi so lahko različni: smo utrujeni, z mislimi smo nekje drugje, imamo slab dan, smo zaskrbljeni … Zato ljudi po vseh državi nagovarjam, da damo drug drugemu priložnost še za drugi prvi vtis in za tretji prvi vtis. Vsi namreč poznamo ljudi, o katerih smo si, ko smo jih videli prvič, morda ustvarili slabo mnenje, ko smo človeka bolje spoznali, pa je lahko celo postal naš prijatelj. Torej, najbolj pomembno pri prvem vtisu se mi zdi, da damo drug drugemu priložnost, da ga popravimo, če smo morda s prve ‘usekali mimo’.

Glede na to, da si mnenje o drugem človeku ustvarimo nekje v sedmih sekundah, pa ne bomo nikoli ‘udarili mimo’, če damo na obraz prijazen nasmeh. V sedmih sekundah sočloveku še ne moremo pokazati, kako pametni in strokovni smo, lahko pa pokažemo, da smo dobronamerni in da se veselimo spoznati nekoga novega.

Se sami kdaj ukvarjate z vprašanjem »Kaj bodo pa drugi rekli?«

Se. Čeprav vedno bolj poredko. Odgovor na to vprašanje me zanima samo v povezavi z določenimi ljudmi, ki so mi res blizu.

Kako se sami lotevate pisanja govorov ali predavanj, kaj so ključne točke, ki jih imate ob tem v mislih?

Ljudje, vedno ljudje. Vedno mislim na ljudi, ki jih bom nagovarjala. Kdo so, kaj jih zanima, kakšna je priložnost, kakšne so potrebe, želje in pričakovanja teh ljudi.

Kaj bi svetovali tistim, ki jim je v skupini vedno težko dvigniti roko in spregovoriti ter predstaviti svojo idejo? Kako lahko najdejo svoj glas?

Vzemiva situacijo, da ima človek, ki se boji dvigniti roko in povedati svoje mnenje, sestanek vsak dan. In da se odloči, da bo na vsakem sestanku enkrat dvignil roko in povedal svoje mnenje. V ponedeljek bi mu to predstavljalo še moro, v torek bi se glas v njegovi glavi oglašal, naj tega ne naredi, v sredo bi bilo že lažje, v četrtek normalno, v petek pa bi ob dvignjeni roki morda čutil celo nekaj veselja. Torej, vaja!

Kaj bi rekli, da so kompetence prihodnosti pri grajenju uspešne karierne poti?

Slovenke in Slovenci nimamo težav s stroko. Povečini smo na področju, na katerem delamo, strokovnjaki. Imamo pa izzive s komunikacijo in z odnosi, čeprav je zanimivo, da v skorajda vsakem življenjepisu piše: »Sem komunikativna in timska oseba.« Menim, da moramo v svojo komunikacijo vnesti več prijaznosti in več sočutja, predvsem pa se moramo nehati za vsako ceno kazati popolni, ampak si moramo dovoliti pokazati tudi ranljivost. To zame predstavlja uspeh. In to je zame temelj za dobre odnose na delovnem mestu ter posledično tudi za to, da lahko gradimo uspešne kariere, ki nas bodo osrečevale tudi po odnosni, ne zgolj po finančni plati.

Tik preden je svet obstal, je sodobna družba na visokih obratih drvela skozi svet ‘hiper potrošnje’ in produkcije. Kako gledate na to, da se moramo včasih malo ustaviti in si nastaviti zrcalo, pa čeprav pod prisilo?

Glede na to, kako se svet spet vrti naprej, bi rekla, da nismo ravno preveč gledali v tisto na silo nastavljeno ogledalo.

Pa vi? Se znate ustaviti in kdaj tudi reči NE?

Znam. Še nikoli s tako lahkim srcem kot danes.

Bi rekli, da se optimisti rodijo ali gre za zavestno odločitev, kako videti dobre stvari? Spadate mednje?

Raziskave v pozitivni psihologiji kažejo, da smo 50 odstotkov srečnosti (tega, koliko srečni znamo biti), podedovali od naših staršev. 10 odstotkov je odvisnih od okoliščin, v katerih živimo, za 40 odstotkov pa smo odgovorni sami. In za teh 40 odstotkov se borim vsak dan znova. Za to, da v življenju tarnaš, se pritožuješ, kritiziraš, obrekuješ in širiš negativizem, ti namreč ni treba kaj dosti narediti. Za to, da si srečen, pa moraš delati vsak dan znova. Kar pa, prosim, seveda ne pomeni, da bi morali ljudje misliti samo pozitivne misli in biti vsak dan samo in zgolj delirično srečni.

Kaj je – poleg dobre komunikacije – vaša največja strast? In česa se v življenju najbolj bojite?

Moja velika strast so potovanja, najbolj pomembna pa mi je družina in z njo so tudi povezani moji največji strahovi.

Kaj sami prepoznate pod besedo USPEH?

Uspeh ni nekaj, kar kupiš na polici v trgovini. Gre za občutek. Zato je lahko moje videnje uspešnega človeka popolnoma drugačno kot vaše. In obratno.

Članek je bil objavljen na spletni strani adma.si

Motivacijsko predavanje: Prijaznost podjetja ocenjujemo po ENEM človeku.

Včeraj popoldan sem klicala nekega gospoda. Želela sem pojasnilo v zvezi z nekim dopisom, ki ga nisem razumela.

Gospod se je na telefon oglasil sitno. Predstavila sem se in povedala, zakaj kličem. Gospod je postal še bolj siten. Ko sem mu zastavila vprašanje in prosila za pojasnilo, me je nahrulil, da sem sprva na drugi strani telefona ostala popolnoma brez besed.

Moja prva reakcija je bila, da bi eksplodirala v telefon in gospoda nahrulila nazaj in potrebovala sem kar nekaj vdihov in izdihov, da sem se zbralain pogovor mirno nadaljevala. V nadaljevanju sem naredila kar nekaj krogov po stanovanju, po hodniku zunaj stanovanja in po stopnišču našega bloka.

Ko sem končala s pogovorov, mi je najprej padlo v glavo, da so v tem podjetju VSI neprijazni. VSI sitni. VSI nestrokovni. In da s temi ljudmi ne želim delati nikoli več.

Vse to sem razmišljala kljub dejstvu, da sem govorila z enim samim človekom.

Prijaznost podjetja ocenjujemo po stiku z eno osebo. Če bo ta oseba prijazna, bomo rekli: “Tam so VSI prijazni.” Če bo ta oseba neprijazna, bomo rekli: “Tam so vsi neprijazni.”

Pomislite… Če greste v trgovino in srečate ENO neprijazno prodajalko… Če se peljete na morje in naletite na ENEGA prijaznega carinika… Če pridete v zdravstveni dom in se pogovarjate z ENO neprijazno sestro… Če greste na roditeljski sestanek in srečate ENO prijazno učiteljico…

Kaj boste rekli, ko pridete domov? – Najverjetneje boste stavek začeli z: “Tam so VSI…”

Poskrbite za OSNOVE znotraj svojega podjetja. Osnove v komunikaciji, v odnosih, v prijaznosti, v spoštljivosti, v dostojanstvu.
Včasih vse navedeno potrebujemo še bolj kot poslovno strategijo. Oziroma vse navedeno potrebujemo zato, da zadano strategijo sploh izpeljemo.

Vabim vas, da za svoje zaposlene organizirate motivacijsko predavanje “Prijazno je biti Prijazen”, kjer jih bom na te osnove, na sproščen in zabaven način, spomnila v samo 90-ih minutah.

> Motivacijsko predavanje Prijazno je biti prijazen 

90-minutno predavanje Prijazno je biti prijazen govori o komunikaciji, ki je ključna za ustvarjanje dobrih medosebnih odnosov. Svet, v katerem živimo, namreč ne potrebuje več uspešnih, temveč več prijaznih ljudi.

Imam rešitev za vse tvoje težave!

Imam rešitev za VSE tvoje težave!

Te zanima? Ok, razen tiste, vezane na zdravje, pa še te so pogosto v povezavi s spodnjim nasvetom.

Torej? Odgovor je:

Ne druži se več z nikomer in zaživi čisto sama:)

Vse tvoje težave namreč izhajajo iz medosebnih odnosov.

Vem, vem, neumen nasvet, ampak… Si pomislila kdaj na to? Na resnico, ki se skriva v tem odgovoru?

Recimo:

težave s partnejem – če bi bila večno samska, teh težav ne bi bilo

težave z otroki – če ne bi nikoli izkusila radosti materinstva, tudi teh težav ne bi bilo

težave s šefom – če bi bila sama svoj šef, se ne bi ukvarjala s tem

težave s sodelavci – tisti na Zavodu za zaposlovanje teh težav nimajo

težave s sorodniki – če bi se odselila na Mars, vsi sorodniki ne bi šli s tabo (kakšno olajšanje, hm?:)))

težave s prijatelji – če jih nimaš, tudi težav z njimi ni

 

Razumeš, kam pes taco moli?:)

Na srečo, NA SREČO, imaš kdaj težave s partnerji, z otroki, s šefi, s sodelavci, s starši, s prijatelji.

Na srečo, NA SREČO, nismo osamelci sredi puščave, ampak imamo vsakodnevno stike z različnimi ljudmi.

Zato se, pri milem bogu, že enkrat nauči komuncirati z njimi. Kako? Tako, da se najprej naučiš komunicirati sama s sabo. Ni druge poti, ni drugega načina, ni metod in orodij in pet korakov in sedem nasvetov. Vse, kar ti lahko ponudim, je osnova. Vračanje nazaj k sebi, opazovanje sebe, spoznavanje sebe, skrb zase, delo na sebi.

In to ne 15 dni, kolikor traja tečaj rEvolucija ženske, ampak od 1. avgusta, ko začnemo, pa do konca življenja. Skupaj bova začeli, sama boš nadaljevala. In verjemi – ta pot je tako zelo lepa, da si cilja sploh ne boš želela doseči:)

Če delaš na sebi, se med ljudmi lahko počutiš dobro in udobno. Ko pridejo trenutki, ko se ne, pa se zavedaš, kaj je treba narediti, da ostaneš pristna, pogumna in zvesta sebi.

> rEvolucija ženske

Si upornica?

Si upornica? Potem te občudujem! Jaz nisem bila nikoli.

Upornice niso pridne punce. Upornice govorijo “ne, ne bom” ali “ne, nočem”. Postavljati znajo meje. Imajo svoj glas. Ugovarjajo. Vztrajajo. So trmaste. Naredijo tisto, v kar verjamejo in to tudi takrat, ko drugi tega ne odobravajo.

O, moj bog, ne, nikoli nisem bila upornica. Bila sem pridna punčka in pridna deklica in pridna ženska:

osnovna šola – odličnjakinja, moja mama je bila na govorilnih urah vselej samo nekaj sekund (vem, ker so sošolci štopali),

gimnazija – pidna, pidna (razen prve cigarete, pokajene na wc-ju s Cvetano, eno od pevk skupine Power Dancers::)), se jih spomnite? Takrat so bile glavne in očitno sem smatrala, da cigarete k temu pripomorejo:)),

fakulteta – eno lahko naredi vsak, zato sem jaz dve (danes imam dve diplomi, s katerima si lahko… saj veste kaj:),

poroka – sanjska (želela sem na poročno potovanje na otok Bora-Bora, šla sva na Vis:),

dva otroka – ta dva sta res sanjska oz. sanjsko poredna, prava upornika:)),

hiša s fasado kremne barve – decentno, kot se za intelektualce spodobi,

vsakodnevni obiski staršev – jaz k njim in/ali oni k meni, kot se za dobro hči spodobi,

vsakodnevni obiski sorodnikov in prijateljev – uf, ja… vsako-dnevni, moj kavni aparat je komaj uspel mleti kavo,

najboljša v službi – osvojeni štirje Viktorji (ostali so na radiu, ko so šefi preko noči ugotovili, da me več ne rabijo – moj EMŠO, menda),

nagrada za naj osebnost Maribora – ta kipec še imam:),

VEDNO nasmeh na obrazu – res ne vem, od kod sem ga vlekla,

ful uspešna kuharska oddaja – zaradi katere so ljudje dejansko mislili, da znam kuhati, tako da očitno sem bila res dobra ,

ful uspešna monokomedija na številnih odrih po celi državi – v scenariju, ki ga je zapisala Janja Vidmar sem igrala poredno punco in v vlogi sem se precej našla:).

Dobro, da ne naštevam dalje… Moji starši so večkrat rekli, da so v mojem odraščanju doživeli samo dva šoka: prvi je bil, ko so me dobili s cigareti, drugi pa, ko si je prelepa, skodrana, črnolasa in dolgolasa Polonca pobrila lase (ne čisto, na 0.5:))).

Ko sem začela delati stvari po svoje, je marsikdo rekel, da se mi je snelo, da sem očitno preveč študirala in da mislim, da sem nekaj posebnega. Očitno smo včasih cenjene, zaželjene, priljubljene in ljubljene (samo) takrat, ko izpolnjujemo pričakovanja drugih ljudi, ko vsakič znova rečemo “ja, seveda, veš da bom” in ko nimamo postavljenih nobenih mej. No, in ravno pri slednjih se vse začne in konča. Doma in v službi. Z mejami ne narediš nič hudega drugim, to ni kazen za njih, z mejami zagotavljaš varnost in lepše ter bolj mirno življenje sebi.

Pridi, da te naučim, kako jih postavljati ljubeče, umirjeno, spoštljivo, pa hkrati odločno in samozavestno. rEvolucija ženske se začne 1. avgusta. In samo še ta teden dobiš 15 dnevni tečaj po, za tvojo denarnico, izjemno nerevolucionarni ceni:)

15-dnevna poletna Zoom delavnica za Ženske: za boljšo samopodobo, večjo samozavest in več poguma v komunikaciji.

Ps: Aja, a ti povem, kaj je bilo prvo, kar sem naredila, ko sem ugotovila, da je obdobje pridne punčke za mano? Šla sem na upravno enoto in si spremenila ime! Polonca je bila pridna, Polona je upornica:) Zato, naj živi Polona! :)

Pravica do počitka

Dolgo nisem nič napisala. Počitek sem potrebovala. V zadnjih treh mesecih sem videla preveč ljudi:) Ko sem nekega popoldneva počivala, so mi pred zaprtimi očmi ‘leteli’ njihovi obrazi. Obrazi ljudi, ki sem jih videla enkrat, prvič, oči ljudi, ki so govorile vsaka svojo zgodbo.

Teh nekaj sekund, ko se mi je to dogajalo, me je presunilo v dno duše. Zdelo se mi je, da na sebi čutim težo bremena, ki ga ti, nepoznani ljudje, nosijo na svojih ramenih. In takrat sem vedela tudi, da potrebujem počitek. Počitek od teh oči, od ljudi, od glasov. Počitek od zgodb, žalostnih in veselih, radostnih in pretresljivih.

V tistih dneh sem začela ponavljati, kaj vse je moja pravica. In to bi v naslednjih dneh želela deliti tudi s tabo. Morda ti pride prav.
PRAVICO IMAM DO POČITKA. Ti tudi. Tudi ti imaš to pravico. Pri milem bogu, vzemi si jo!

Kaj to pomeni? Da se ti ni treba ves čas dokazovati.

  • Nisi vredna toliko, kolikor si suha!
  • Nisi vredna obratno sorazmerno s številom gub na tvojem obrazu!
  • Nisi vredna toliko, kolikor je stala torbica na tvoji rami (ki si jo kupila, da bi jo občudovale tvoje prijateljice in imele posledično boljše mnenje o tebi)!
  • Nisi vredna toliko, kolikor lepih ocen je v zaključnem spričevalu tvojega otroka!
  • Nisi vredna (samo) toliko, kolikor lepih besed ali prijaznih pogledov ti je namenil tvoj mož v zadnjem letu!
  • Nisi vredna toliko, kolikor si uspešna! Ne, nisi! Uspeh je občutek in NI vezan na to, kar piše na tvoji službeni vizitki! Ne, ni!
  • Nisi vredna toliko, kolikor je pospravljeno tvoje stanovanje! Čez leto dni ne bo pomembno, če si pomila posodo danes ali jo boš jutri!
  • Nisi vredna toliko, kolikokrat so te pohvalili tvoji starši, h katerim morda še vedno hodiš po potrditev in pohvalo.

VEČ SI VREDNA. VEČ!

Vredna si toliko, kolikor boš sebe NAUČILA, da si!

Ampak najprej, najprej počivaj. Utrujeni možgani so podobni možganom v depresiji, spočiti možgani so pozitivno naravnani. In ko se boš nadihala, te vabim, da klikneš na tole: 15-dnevna poletna Zoom delavnica za Ženske: za boljšo samopodobo, večjo samozavest in več poguma v komunikaciji.

Naučila te bom, koliko si vredna. In naučila te bom, kako boš to komunicirala. S sabo in z drugimi. Neskončno se veselim 1. avgusta. Mene, tebe, nas. Pogumnih žensk.