Včeraj popoldan sem klicala nekega gospoda. Želela sem pojasnilo v zvezi z nekim dopisom, ki ga nisem razumela.

Gospod se je na telefon oglasil sitno. Predstavila sem se in povedala, zakaj kličem. Gospod je postal še bolj siten. Ko sem mu zastavila vprašanje in prosila za pojasnilo, me je nahrulil, da sem sprva na drugi strani telefona ostala popolnoma brez besed.

Moja prva reakcija je bila, da bi eksplodirala v telefon in gospoda nahrulila nazaj in potrebovala sem kar nekaj vdihov in izdihov, da sem se zbralain pogovor mirno nadaljevala. V nadaljevanju sem naredila kar nekaj krogov po stanovanju, po hodniku zunaj stanovanja in po stopnišču našega bloka.

Ko sem končala s pogovorov, mi je najprej padlo v glavo, da so v tem podjetju VSI neprijazni. VSI sitni. VSI nestrokovni. In da s temi ljudmi ne želim delati nikoli več.

Vse to sem razmišljala kljub dejstvu, da sem govorila z enim samim človekom.

Prijaznost podjetja ocenjujemo po stiku z eno osebo. Če bo ta oseba prijazna, bomo rekli: “Tam so VSI prijazni.” Če bo ta oseba neprijazna, bomo rekli: “Tam so vsi neprijazni.”

Pomislite… Če greste v trgovino in srečate ENO neprijazno prodajalko… Če se peljete na morje in naletite na ENEGA prijaznega carinika… Če pridete v zdravstveni dom in se pogovarjate z ENO neprijazno sestro… Če greste na roditeljski sestanek in srečate ENO prijazno učiteljico…

Kaj boste rekli, ko pridete domov? – Najverjetneje boste stavek začeli z: “Tam so VSI…”

Poskrbite za OSNOVE znotraj svojega podjetja. Osnove v komunikaciji, v odnosih, v prijaznosti, v spoštljivosti, v dostojanstvu.
Včasih vse navedeno potrebujemo še bolj kot poslovno strategijo. Oziroma vse navedeno potrebujemo zato, da zadano strategijo sploh izpeljemo.

Vabim vas, da za svoje zaposlene organizirate motivacijsko predavanje “Prijazno je biti Prijazen”, kjer jih bom na te osnove, na sproščen in zabaven način, spomnila v samo 90-ih minutah.

> Motivacijsko predavanje Prijazno je biti prijazen 

90-minutno predavanje Prijazno je biti prijazen govori o komunikaciji, ki je ključna za ustvarjanje dobrih medosebnih odnosov. Svet, v katerem živimo, namreč ne potrebuje več uspešnih, temveč več prijaznih ljudi.

Imam rešitev za VSE tvoje težave!

Te zanima? Ok, razen tiste, vezane na zdravje, pa še te so pogosto v povezavi s spodnjim nasvetom.

Torej? Odgovor je:

Ne druži se več z nikomer in zaživi čisto sama:)

Vse tvoje težave namreč izhajajo iz medosebnih odnosov.

Vem, vem, neumen nasvet, ampak… Si pomislila kdaj na to? Na resnico, ki se skriva v tem odgovoru?

Recimo:

težave s partnejem – če bi bila večno samska, teh težav ne bi bilo

težave z otroki – če ne bi nikoli izkusila radosti materinstva, tudi teh težav ne bi bilo

težave s šefom – če bi bila sama svoj šef, se ne bi ukvarjala s tem

težave s sodelavci – tisti na Zavodu za zaposlovanje teh težav nimajo

težave s sorodniki – če bi se odselila na Mars, vsi sorodniki ne bi šli s tabo (kakšno olajšanje, hm?:)))

težave s prijatelji – če jih nimaš, tudi težav z njimi ni

 

Razumeš, kam pes taco moli?:)

Na srečo, NA SREČO, imaš kdaj težave s partnerji, z otroki, s šefi, s sodelavci, s starši, s prijatelji.

Na srečo, NA SREČO, nismo osamelci sredi puščave, ampak imamo vsakodnevno stike z različnimi ljudmi.

Zato se, pri milem bogu, že enkrat nauči komuncirati z njimi. Kako? Tako, da se najprej naučiš komunicirati sama s sabo. Ni druge poti, ni drugega načina, ni metod in orodij in pet korakov in sedem nasvetov. Vse, kar ti lahko ponudim, je osnova. Vračanje nazaj k sebi, opazovanje sebe, spoznavanje sebe, skrb zase, delo na sebi.

In to ne 15 dni, kolikor traja tečaj rEvolucija ženske, ampak od 1. avgusta, ko začnemo, pa do konca življenja. Skupaj bova začeli, sama boš nadaljevala. In verjemi – ta pot je tako zelo lepa, da si cilja sploh ne boš želela doseči:)

Če delaš na sebi, se med ljudmi lahko počutiš dobro in udobno. Ko pridejo trenutki, ko se ne, pa se zavedaš, kaj je treba narediti, da ostaneš pristna, pogumna in zvesta sebi.

> rEvolucija ženske

“Mogoče je pa boljše, da poslušaš nasvete tvojih psihologov ali psihiatrov ali kamorkoli pač že hodiš”, mi je nekoč preko sms-a zabrusila neka sorodnica.

Žal ne morem več preveriti, kaj točno je zapisala, ker sem tisto sporočilo kmalu izbrisala. Zdelo se mi je neznosno žaljivo in zaradi njega sem bila tako globoko prizadeta, da ga nisem želela imeti shranjenega v svojem telefonu.

Koliko predsodkov ima še vedno marsikdo, če človek na glas pove, da obiskuje psihoterapevta! Dejansko si lahko označen za zmešanega, za neuravnovešenega, za slabiča, za nekoga, ki pretirava, ker “to pa res ni potrebno”.

Med drugim sem sama slišala tudi, da sem, odkar hodim na psihoterapijo, “najbolj pametna” in da se še nikoli nisem obnašala tako nesramno (to je bilo obdobje, ko sem začela postavljati svoje meje in se ob tem ne čutiti krivo:).

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem prvič prišla na psihoterapijo. To je bilo sedem let nazaj. Sedla sem na stol pred uveljavljeno psihoterapevtko in moj prvi stavek je bil: “Glejte, pri meni ni treba, da kopljeva po mojem otroštvu in iščeva neke nezaceljene rane, jaz potrebujem samo nasvet v zvezi s tem in tem.”

Ženska je komaj zadrževala smeh, meni se je pa zdelo, da imam pod kontrolo popolnoma vse, razen tiste dotične situacije:)) No, zdaj ko pišem te vrstice in se spominjam tega, gre na smeh meni:)) Zgodba se je namreč končala tako, da sem šest let brskala po svojem otroštvu:))))

Vmes sem doživljala trenutke trme, ki je pred tem nisem občutila še nikoli. Nekoč sem celo sedela pred omenjeno psihoterapevtko in jo s cinizmom v glasu spraševala, o čem točno razmišlja, ko ji sama pripovedujem neke stvari iz svojega življenja. Drezala sem v njo, če ji je dolgčas, medtem ko ji že stoti klient tarna zaradi ene in iste težave. Moj bog, uboga ženska:)))) Neskončno sem ji hvaležna, da me je vzdržala:)))

In globoko hvaležna sem sama sebi, da sem se odločila za te terapije. Ni bilo vedno prijetno, sem pa zelo dobro spoznala samo sebe (nikakor ne v celoti, še vedno se presenečam:))), ampak… sem pa na dobri poti, da se v celoti sprejemam in da znam danes tudi sama poiskati kak odgovor v svojem otroštvu in odraščanju.

Če ima še katera od vas podobne pomisleke, kot jih je imela moja sorodnica, naj vam povem, da je zame psihoterapija podobno “naravno” početje kot obisk fitnesa. Na fitnesu skrbimo za svoje telo, na psihoterapiji za svoj um.

Zato – poiščite pomoč, če jo potrebujete. Sama vam seveda ne morem pomagati na področju psihoterapije, lahko pa vam na področju komunikacije.

Tudi in predvsem tiste, ki jo same s sabo vodimo v svojih bučkah. Ta je najbolj pomembna.

Glede na potrebe in največje izzive, s katerimi se soočamo ženske, sem pripravila čisto poseben program, primeren za skorajda vsako žensko srce in um – rEvolucija ženske.

Si upornica? Potem te občudujem! Jaz nisem bila nikoli.

Upornice niso pridne punce. Upornice govorijo “ne, ne bom” ali “ne, nočem”. Postavljati znajo meje. Imajo svoj glas. Ugovarjajo. Vztrajajo. So trmaste. Naredijo tisto, v kar verjamejo in to tudi takrat, ko drugi tega ne odobravajo.

O, moj bog, ne, nikoli nisem bila upornica. Bila sem pridna punčka in pridna deklica in pridna ženska:

osnovna šola – odličnjakinja, moja mama je bila na govorilnih urah vselej samo nekaj sekund (vem, ker so sošolci štopali),

gimnazija – pidna, pidna (razen prve cigarete, pokajene na wc-ju s Cvetano, eno od pevk skupine Power Dancers::)), se jih spomnite? Takrat so bile glavne in očitno sem smatrala, da cigarete k temu pripomorejo:)),

fakulteta – eno lahko naredi vsak, zato sem jaz dve (danes imam dve diplomi, s katerima si lahko… saj veste kaj:),

poroka – sanjska (želela sem na poročno potovanje na otok Bora-Bora, šla sva na Vis:),

dva otroka – ta dva sta res sanjska oz. sanjsko poredna, prava upornika:)),

hiša s fasado kremne barve – decentno, kot se za intelektualce spodobi,

vsakodnevni obiski staršev – jaz k njim in/ali oni k meni, kot se za dobro hči spodobi,

vsakodnevni obiski sorodnikov in prijateljev – uf, ja… vsako-dnevni, moj kavni aparat je komaj uspel mleti kavo,

najboljša v službi – osvojeni štirje Viktorji (ostali so na radiu, ko so šefi preko noči ugotovili, da me več ne rabijo – moj EMŠO, menda),

nagrada za naj osebnost Maribora – ta kipec še imam:),

VEDNO nasmeh na obrazu – res ne vem, od kod sem ga vlekla,

ful uspešna kuharska oddaja – zaradi katere so ljudje dejansko mislili, da znam kuhati, tako da očitno sem bila res dobra ,

ful uspešna monokomedija na številnih odrih po celi državi – v scenariju, ki ga je zapisala Janja Vidmar sem igrala poredno punco in v vlogi sem se precej našla:).

Dobro, da ne naštevam dalje… Moji starši so večkrat rekli, da so v mojem odraščanju doživeli samo dva šoka: prvi je bil, ko so me dobili s cigareti, drugi pa, ko si je prelepa, skodrana, črnolasa in dolgolasa Polonca pobrila lase (ne čisto, na 0.5:))).

Ko sem začela delati stvari po svoje, je marsikdo rekel, da se mi je snelo, da sem očitno preveč študirala in da mislim, da sem nekaj posebnega. Očitno smo včasih cenjene, zaželjene, priljubljene in ljubljene (samo) takrat, ko izpolnjujemo pričakovanja drugih ljudi, ko vsakič znova rečemo “ja, seveda, veš da bom” in ko nimamo postavljenih nobenih mej. No, in ravno pri slednjih se vse začne in konča. Doma in v službi. Z mejami ne narediš nič hudega drugim, to ni kazen za njih, z mejami zagotavljaš varnost in lepše ter bolj mirno življenje sebi.

Pridi, da te naučim, kako jih postavljati ljubeče, umirjeno, spoštljivo, pa hkrati odločno in samozavestno. rEvolucija ženske se začne 1. avgusta. In samo še ta teden dobiš 15 dnevni tečaj po, za tvojo denarnico, izjemno nerevolucionarni ceni:)

15-dnevna poletna Zoom delavnica za Ženske: za boljšo samopodobo, večjo samozavest in več poguma v komunikaciji.

Ps: Aja, a ti povem, kaj je bilo prvo, kar sem naredila, ko sem ugotovila, da je obdobje pridne punčke za mano? Šla sem na upravno enoto in si spremenila ime! Polonca je bila pridna, Polona je upornica:) Zato, naj živi Polona! :)

Dolgo nisem nič napisala. Počitek sem potrebovala. V zadnjih treh mesecih sem videla preveč ljudi:) Ko sem nekega popoldneva počivala, so mi pred zaprtimi očmi ‘leteli’ njihovi obrazi. Obrazi ljudi, ki sem jih videla enkrat, prvič, oči ljudi, ki so govorile vsaka svojo zgodbo.

Teh nekaj sekund, ko se mi je to dogajalo, me je presunilo v dno duše. Zdelo se mi je, da na sebi čutim težo bremena, ki ga ti, nepoznani ljudje, nosijo na svojih ramenih. In takrat sem vedela tudi, da potrebujem počitek. Počitek od teh oči, od ljudi, od glasov. Počitek od zgodb, žalostnih in veselih, radostnih in pretresljivih.

V tistih dneh sem začela ponavljati, kaj vse je moja pravica. In to bi v naslednjih dneh želela deliti tudi s tabo. Morda ti pride prav.
PRAVICO IMAM DO POČITKA. Ti tudi. Tudi ti imaš to pravico. Pri milem bogu, vzemi si jo!

Kaj to pomeni? Da se ti ni treba ves čas dokazovati.

  • Nisi vredna toliko, kolikor si suha!
  • Nisi vredna obratno sorazmerno s številom gub na tvojem obrazu!
  • Nisi vredna toliko, kolikor je stala torbica na tvoji rami (ki si jo kupila, da bi jo občudovale tvoje prijateljice in imele posledično boljše mnenje o tebi)!
  • Nisi vredna toliko, kolikor lepih ocen je v zaključnem spričevalu tvojega otroka!
  • Nisi vredna (samo) toliko, kolikor lepih besed ali prijaznih pogledov ti je namenil tvoj mož v zadnjem letu!
  • Nisi vredna toliko, kolikor si uspešna! Ne, nisi! Uspeh je občutek in NI vezan na to, kar piše na tvoji službeni vizitki! Ne, ni!
  • Nisi vredna toliko, kolikor je pospravljeno tvoje stanovanje! Čez leto dni ne bo pomembno, če si pomila posodo danes ali jo boš jutri!
  • Nisi vredna toliko, kolikokrat so te pohvalili tvoji starši, h katerim morda še vedno hodiš po potrditev in pohvalo.

VEČ SI VREDNA. VEČ!

Vredna si toliko, kolikor boš sebe NAUČILA, da si!

Ampak najprej, najprej počivaj. Utrujeni možgani so podobni možganom v depresiji, spočiti možgani so pozitivno naravnani. In ko se boš nadihala, te vabim, da klikneš na tole: 15-dnevna poletna Zoom delavnica za Ženske: za boljšo samopodobo, večjo samozavest in več poguma v komunikaciji.

Naučila te bom, koliko si vredna. In naučila te bom, kako boš to komunicirala. S sabo in z drugimi. Neskončno se veselim 1. avgusta. Mene, tebe, nas. Pogumnih žensk.

Se spomnite fotografij na cigatetnih škatlicah? Tistih fotografij, v katere težko pogledamo tako kadilci, kot nekadilci. No, te fotografije NE delujejo. Prenehanje kajenja je po objavi teh sličic postalo za kadilce celo manj prioritetno.

Se spomnite vseh vladnih groženj, ki smo jih bili deležni med korono?
“Kam pa kam, veseli izletnik?”
“Uživajte, dokler lahko!”
No, te grožnje niso delovale. Ljudje zaradi njih nismo spremenili vedenja, ampak smo iskali možnosti, da se žuganju s prstom izognemo – nekaznovano, če se le da.

Se spomnite iz svojega otroštva stavkov:
“Če se ne boš učil, boš jarke kopal!”

Se spomnite iz kakšne službe grožnje:
“Če ne boš ti delal, bo pa kdo drug!”

Kaj se zgodi z živaljo, ki jo prestrašimo in nad katero dvignemo glas?
Da rep med noge (ali v redkih primerih, napade). Pri ljudeh ni dosti drugače.

V večini ljudi je še vedno zakoreninjeno prepričanje, da bodo ljudje spremenili obnašanje, če jim grozimo in jih strašimo. Raziskave kažejo, da to ne drži. In včasih je dobro, da se držimo znanosti in ne lastnega občutka (ki nas tokrat povečini vara).

Pozitivna informacija povzroča, da se dobro počutimo, zato jo iščemo.
Negativna informacija povzroča, da se slabo počutimo, zato se ji skušamo izogniti.

Zgoraj zapisano velja tako za nas, kot za naše otroke ali za naše zaposlene.

Zastraševanja in grožnje pri motivaciji NE delujejo.

Kaj konkretno pa deluje?

V Vodi & Inspiriraj, enomesečnem tečaju, namenjenem izključno ženskim – vodjam, se boste, med drugim, naučile tudi to.
Neskončno se veselim prihoda naslednje skupine ambicioznih, pametnih, učečih, sposobnih, empatičnih, simpatičnih… in na žalost, v večini primerov, premalo samozavestnih žensk.

Prijavite se v skupino, v kateri delamo premike na področju vodenja, osebne rasti in seveda tudi samozavesti:)

Čakam vas pomladno razpoložena,
Polona.

> Enomesečni on-line tečaj za vodje: Vodi & Inspiriraj

“Kako so pa na ORL-ju v Mariboru vsi prijazni!”

Besede, ki jih je včeraj izgovorila ena izmed mojih strank, ko je prišla, naravnost iz pregleda, na kavo v mojo pisarno.

“Kdo je bil prijazen?” sem vprašala.

“Sestra, ki mi je izpirala ušesa,” je odgovorila.

Nauk: moja klientka je srečala ENO osebo. Zanjo je poskrbela ENA medicinska sestra. Rezultat njenega razmišljanja pa je, da so na tem oddelku VSI prijazni.

Ja, prijaznost oddelka, bolnišnice, doma za ostarele, zdravstvenega doma, prijaznost kateregakoli podjetja, ocenjujemo po stiku z ENIM človekom.

Če je ta oseba prijazna, rečemo, da so VSI prijazni. Če je ta ena oseba sitna/neprijazna/zoprna/zadirčna, rečemo, da so VSI sitni/neprijazni/zoprni/zadirčni.

Vseh ljudi seveda ne moremo spremeniti. V vsakem podjetju obstaja vsaj 10 odstotkov takih, ki jim nič ne pomaga. Ki so vselej žrtve ali mučeniki.

Pa vendar… pomembno je zdravo jedro. Pomembno je, da je glavnina zaposlenih prijazna. Tudi in zato, ker je obnašanje nalezljivo.

Zato vas vabim, da za svoje zaposlene organizirate predavanje, ki jih bo vzpodbudilo k čim bolj pozitivni komunikaciji in k pozitivnemu razmišljanju. Ki jih bo spomnilo na to, da niso težki časi, ki jih živimo, temveč pogosto prav odnosi, ki jih s komunikacijo ustvarjamo.

Sama verjamem, da ne moremo biti prijazni z drugimi, če nismo najprej prijazni sami s sabo. Verjamem tudi, da ne moremo na lep način komunicirati z drugimi, če najprej na lep način ne komuniciramo s sabo.

Zato dovolite, da vas spomnim tudi na to, kako nepogrešljivi in pomembni ste.

Več o 90-minutnem motivacijskem predavanju Prijazno je biti Prijazen, ustvarjenem posebej za ekipe in podjetja, ki se zavedajo, da so ljudje njihov največji potencial na povezavi.

Stojiš pred ljudmi, za katere ti ni vseeno, kaj si mislijo o tebi. Narediti želiš dober vtis.

Si dovolj samozavestna?


Na sestanku, pred šefom in sodelavci predstavljaš, kako daleč ste s projektom.

Si dovolj samozavestna?


Sediš v družbi prijateljic. Občutek imaš, da ostajaš “nekje zadaj”.

Si dovolj samozavestna?


Zjutraj se pogledaš v ogledalo. 40-ta so mimo:)

Si dovolj samozavestna?


Pred tabo je težek razgovor s partnerjem, zdi se ti, da te ne razume in da vajin odnos pelje samo še v brezno.

Si dovolj samozavestna?


Tvoj nastnik izsiljuje in ti postajaš vedno bolj jezna, žalostna, nemočna.

Si dovolj samozavestna?

Ne skrbi. Samozavest je kot mišica. Bolj jo treniraš, bolj raste. Samozavest je veščina. Pomemben podatek. To namreč pomeni, da jo lahko izpopolniš, natreniraš, izpiliš do mere, da se boš počutila bolje.

Samo začeti moraš. Zavedam se, da je prvi korak najtežji. Pa vendar, obljubim, da te bom toplo sprejela, te vodila čez vse prepreke in ti stala ob strani, dokler se tvoja samozavest ne bo “ozdravila”.

Ni dovolj, če samo govoriš. V časih, ki jih živimo, je pomembno tudi, da inspiriraš.

 

Ranjena ženska

Prebujena ženska

Ne upa govoriti svoje resnice.

Spoštuje resnico in jo pogumno izrazi.

Ne čuti lastne vrednosti.

Pozna svojo vrednost.

Tolerira toksične ljudi.

Ljubeče postavlja meje.

Išče zunanje potrditve.

Čuti notranjo potrditev lastne vrednosti.

Se trudi vsem ustreči.

Navdihuje druge, da zasijejo.

Se opravičuje, da je, kar je.

Ne opravičuje se za to, kar je.

S sabo govori negativno.

S sabo govori nežno.

57% zaposlenih ne bi priporočilo svojega delodajalca kot dobrega.

Uf… številka, ki zaboli.

Kakšen delodajalec je dober delodajalec?

  • tak, ki si vzame čas za ljudi,
  • tak, ki pozitivno komunicira,
  • tak, ki zna pohvaliti, da to slišijo vsi in pograjati, da tega ne sliši nihče (razen osebe, ki se je to tiče),
  • tak, ki zastavlja vprašanja,
  • tak, ki nima vseh odgovorov,
  • tak, ki zna delegirati naloge in dajati povratne informacije,
  • tak, ki zna sprejemati napake,
  • tak, ki je zaupanja vreden,
  • tak, ki zna pokazati svojo ranljivost.

Tisti, ki je najprej človek in šele potem strokovnjak.

Ljudje nismo popolni. In ker nismo popolni, so takšni tudi naši odnosi. Pa vendar so odnosi tisti, ki so glavni gradniki uspeha.

Ni pomembna samo strategija. Še bolj pomembna je miselnost VODJE.

Novi časi, nova pravila, novi principi vodenja. Ne zamudite jih.

Znamo prevzemati odgovornost za vse, kar se nam v življenju dogaja? Za dobro in za slabo?

Včasih nam je lažje s prstom pokazati na nekoga drugega (“Ti si kriv!”), kot pa brskati po sebi in se spraševati, kako naj se soočamo s posledicami svojih dejanj.

Verjamem, da je prevzemanje odgovornosti nekaj, česar se bomo učili vse življenje.

Hkrati je to vprašanje, ki mi ga zelo pogosto zastavijo ženske – vodje: “Kaj naj naredim, da bodo zaposleni prevzemali odgovornost za delo, ki ga opravljajo?

Odgovor se vselej začne… PRI VODJI. Velikokrat imam opravka z vodji, ki znajo prevzeti odgovornost za vse dobro, kar se v podjetju dogaja, ko pride do težav, pa iščejo krivca (kar 80% pogovorov v podjetjih se vrti okoli analiziranja preteklih dejanj in iskanja krivcev, 15% pogovorov je usmerjenih na aktualno dogajanje, zgolj 5% pa na prihodnost).

Če želimo sebe in druge naučiti prevzemanja odgovornosti, moramo najprej vedeti, zakaj se sploh dogaja, da so eni ljudje na svoja ramena pripravljeni prevzeti odgovornost za ves svet, drugi pa se temu uspešno izogibajo.

To je precej odvisno od naših staršev in od vzgoje, ki smo je bili deležni. Naši starši so tisti, ki so nas učili (ne)prevzemanja odgovornosti in ki so nam dali lekcijo, da ob storjeni napaki prevzamemo posledice za svoje dejanje (ali pa tudi ne).

Če ob storjeni napaki nismo bili preveč kaznovani in obsojani, danes lažje prevzemamo odgovornost. Če so naši starši prevzemali odgovornost namesto nas, potem danes, kot odrasli, sploh ne vemo, kaj to pomeni in še vedno čakamo, da nas bo rešil nekdo drug.

Podobno reagiramo tudi kot odrasli, v podjetju. Če znotraj podjetja ne preganjamo napak in iščemo krivcev, zaposleni odgovornost lažje prevzamejo (hkrati se ne bojijo poskusiti česa novega, kjer je verjetnost, da naredijo napako, še večja). Vodja je tisti, ki naj na odgovornost opozarja. Najprej s svojimi dejanji, potem tudi z besedami. Če na napake ne opozarjamo, pomeni, da jih toleriramo.

Kako torej odraslega človeka naučiti odgovornosti?

V skupini Vodi&Inspiriraj obravnavamo 7 pravil, ki se jih mora držati vsak vodja, če želi svoje ljudi naučiti prevzemati odgovornost. Predpogoj je seveda, da zna odgovornost – ne samo za dobro, tudi za slabo – sprejemati on sam. Zato, drage ženske – vodje, prevzamite odgovornost za svoje vodenje in naredite prvi korak do boljših odnosov v vašem timu.

> več o on-line programu Vodi & Inspiriraj