“Razmišljaš kot kura…”
“Vi kdaj pomislite na to, kako se počutijo otroci od Janše?!”
“Daj, nehaj bluzit, pa se konkretnega dela loti…”

Moje ime je Polona Požgan.

“Kdo je to? Ona je kao poznana ali kaj?”

Opažam, da je to stavek, ki ga določeni ljudje z velikim zadoščenjem zapišejo ob imenu kogarkoli, ki je načeloma poznan večjemu številu ljudi. Roko na srce, v naši državi ni treba biti ravno genialen, da si poznan. Ampak zgoraj zapisano vprašanje berem v zadnjih dneh še pogosteje.

“Kdo je Rebeka Dremelj?”
“Kdo je Ivan Gale?”
“Kdo je to Erika Žnidaršič?”

Če zapišeš tak stavek, tako vprašanje, s tem takoj poveš, da oseba, ki je omenjena v nekem članku, v zvezi z nekim kontekstom, ni niti slučajno vredna (da bi mi priznali), da jo poznamo. Čeprav v resnici vemo, kdo je.

Zgornji stavki, tisti, s katerimi sem začela, pa so samo eni izmed teh, s katerimi me, ko izrazim svoje mnenje, obmetavajo ljudje, ki jih ne poznam in za katere slišim prvič. Včasih me takšni stavki razjezijo, včasih razžalostijo, redko prestrašijo. Ponavadi ob njih ne čutim nič. Včasih me tudi nasmejijo (recimo, tisto s kuro:).

Ali na njih odgovarjam? Ja, pogosto. Na nesramen način? Ne, nikoli. Pa vendar… zakaj se sploh spuščam v to? Zakaj debatiram z ljudmi, ki mi napišejo žaljivko, nesramno pripombo? Zato, ker ne verjamem, da “pametni molčijo”, da “ni vredno”, da “itak ne moreš nikogar spremeniti”. Verjamem, da bi morali vsakega posameznika, ki je v svoji komunikaciji nesramen in žaljiv, na to opomniti. Več nas bo takih, ki bomo na to opominjali, več možnosti je, da bodo naslednjič vsaj za trenutek pomislili, preden bodo spet ‘ustrelili’ nekaj žaljivega. Bodo vsi razmislili, preden bodo nekoga užalili? Ne, seveda ne. Ampak nekateri  (ki bodo prileteli na prijazno ‘mino’:), pa najbrž ja.

Kaj je sploh v nas, ljudeh, da smo se z neznanci pripravljeni spuščati v tako nizkotno komunikacijo, ki smo ji še v posebej povečanem obsegu priča v teh dneh? Od kod izvira ta besedna agresija, cinizem, žaljenje, podcenjevanje? Psihologi bi nam vedeli povedati, da iz strahu. In ta je v tem obdobju še bolj razširjen in še bolj prisoten med nami vsemi. Ker ga ne znamo niti izraziti na pravilen način, niti predelati, se ta strah pretransformira v jezo, ki jo stresamo nase in na druge.

V zadnjem času najbrž tudi vi opažate, da je med nami vse več jeznih ljudi. Kar vsak bi povedal svoje mnenje na katerokoli temo in vsak se je pripravljen z drugim človekom, ki ne razmišlja kot on sam, na smrt spreti. Že o vremenu in o zdravju, kaj šele o političnih opcijah in veljakih, ki jih predstavljajo. “Ker če jaz mislim tako in ti drugače, potem imam jaz prav in ti narobe in posledično to pomeni, da si ti slab človek”. Nekako tako bi lahko poenostavila razmišljanje marsikaterega (anonimnega) ljubitelja debat na forumih.

Morda sem ravno zato, ker sem skorajda vsak dan ukvarjam s prijazno komunikacijo, še bolj občutljiva in dojemljiva na vse, kar v zvezi s komunikacijo slišim danes. Verjamem, da ljudje ne moremo biti prijazni z drugimi, če nismo najprej prijazni s sabo. In verjamem, da ne moremo na lep način komunicirati z drugimi, če najprej na lep način ne komuniciramo sami s sabo.

Zdi se, kot da je prijaznost v teh dneh nekako šla iz mode. Če si prijazen, veljaš za podredljivega, za slabiča, za človeka, ki se ne zaveda resnosti situacije. Prijaznost pogosto vidimo kot slabost, kot lezenje nekomu v tazadnjo. Ponavadi smo bolj prijazni do tistih, ki zasedajo višje položaje, ki  imajo na vizitkah visokoleteče nazive, ki vozijo dobre avte in ki imajo v denarnici kartice, s katerimi nikoli ne presežeš limita. In velikokrat smo manj prijazni do tistih, za katere nespoštljivo presodimo, da nam v življenju tako ali tako ne bodo koristili.

Eden izmed svetovno znanih avtorjev, predavateljev in motivatorjev, Simon Sinek, je v enem svojih predavanj tako lepo povedal, da se lahko samo takrat, ko gremo mimo brezdomca in nekaj prispevamo, počutimo dobro. Če nič ne prispevamo, ni nujno, da se bomo počutili slabo. Ampak dobro se pa zagotovo ne bomo.

Vsi mi smo se rodili z občutkom za empatijo. Vsi imamo čelni reženj, v katerem se skrivajo zrcalni nevroni in ti so ‘odgovorni’ za to, da v življenju sočustvujemo. Da smo empatični. Pa vendar se zdi, še posebej v tem obdobju, ko je Slovenija polarizirana, kot ni bila še nikoli, da so pri nekaterih ljudeh ti zrcalni nevroni nehali delati. Umrli so, s čelnim režnjem vred.

> Predavanje Prijazno je biti prijazen

Sem Polona Požgan. Skorajda vsak dan stojim v drugem podjetju, pred skupino ljudi, ki jih vidim prvič v življenju. To spada v opis del in nalog, ki jih opravljam v svoji službi. Kaj delam? Predavam. Učim. Navdihujem. O čem? O najbolj spregledani veščini 21. stoletja – o komunikaciji.

Najraje in najpogosteje učim ženske. Več kot 20 let se ukvarjam s komunikacijo, ki jo ženske same s sabo vodimo v svojih glavah.

Verjamem, da se dobra komunikacija z drugimi vselej začne z dobro komunikacijo, ki jo imamo sami s sabo. Verjamem, da večina ljudi v komunikaciji ni prijaznih s sabo, zato so težko prijazni z drugimi. Verjamem, da se večina žensk v svojih mislih z besedami biča, da poskušamo ženske prevečkrat ustreči drugim in premalokrat sebi ter da je čas, da se tega zavemo in to spremeni-mo. Verjamem tudi, da je nazadnje zapisani stavek tisti, ki večini moškim, pa tudi kakšni ženski, obrne oči do neba. Pogosto je razlog ne glede na spol enak – strah.

Zakaj je komunikacija tako pomembna? Ker so od komunikacije, ali od pomanjkanja le-te, odvisni odnosi, ki jih imamo z drugimi. In na tem področju nam v zadnjem času ne kaže najbolje.

V skupini, v kateri sem učila skoraj 1400 žensk o pogumu v komunikaciji, sem opazila, da se po večini vse ukvarjamo s podobnimi izzivi. Ponavadi sploh ne razmišljamo, da so ti izzivi povezani s komunikacijo, ki jo imamo same s sabo. Strnila sem jih v 10 kratkih nasvetov:

1. V svojih mislih si dopovejmo, da imamo pravico do časa zase. In da ni prav nič narobe s tem, če smo kdaj lene mama, zaspane gospodinje, razvajene žene ali negostoljubne prijateljice.

2. Naučimo se dajati in prejemati. Nehajmo se hvaliti s tem, da smo “superženske” in da zmoremo vse same.

3. Upajmo si biti samosvoje. Ne dovolimo, da naša življenja kroji stavek: “Kaj bodo pa drugi rekli?”

4. To, da imamo rade same sebe, je najbolj učinkovita poslovna strategija. Zato se vsak dan pohvalimo in si povejmo kaj lepega. Verjemite, za večino je to v teoriji neprimerno lažje kot v praksi. Kdaj ste si nazadnje povedali kaj lepega? No, vidite…

5. Zavedajmo se, da imamo vedno izbiro. Izbiro, da kreiramo drugačno misel, kot je tista, ki jo imamo v glavi ta trenutek. Drugačna misel nas bo pripeljala do tega, da bomo drugače čutile. To, da bomo drugače čutile, nas bo vodilo do tega, da bomo drugače delale. In to, da bomo drugače delale, nas bo pripeljalo do drugačne realnosti.

6. Drznimo si SANJATI. In te sanje naj bodo visokoleteče. Ni nebo meja! Meja je tam, kjer si jo – s komunikacijo – postavimo v svoji glavi.

7. Zaupajmo svoji intuiciji. Pogosto je vredna več kot naš intelekt.

8. Dovolj smo. Takšne, kot smo. Besede, ki smo jih že tolikorat slišali, pa tako poredko živeli.

9. Naučimo se izreči najkrajšo, pa hkrati najbolj čarobno besedo: “Ne.” “Ne” drugim, če je to “Ja” za nas.

10. In še deseta, zame najbolj pomembna točka:

NIKOLI ne utišajmo svojega glasu zavoljo drugih in njihovega udobja. Svoj glas smo izgubile, ko smo začele mnenje drugih ljudi ceniti bolj kot lastno mnenje. Ko smo govorile stavke, s katerimi smo zadovoljevale pričakovanja drugih ljudi. Rezultat tega je pretvarjanje v komunikaciji.

  • Tiho smo, ker mislimo, da smo potem varne.
  • Tiho smo, ker se nam zdi bolj varno, da smo nevidne.
  • Tiho smo, ker se bojimo, da naša resnica ni dovolj.
  • Tiho smo, ker v sebi verjamemo, da se bo zgodilo nekaj hudega, če bomo rekle “ne”.
  • Tiho smo, ker se bojimo, da nas nekdo ne bo maral, da se bo kdo vznemiril.
  • Tiho smo, ker smo tako naučene.

Uporabljati svoj glas je osvobajajoče. Na katerih področjih svojega življenja se pretvarjate? Posel, odnosi, ljubezen, denar, zdravje? Kje sploh ne govorite, kje sploh ne uporabljate svojega glasu?

Ženske namreč dostikrat ne rečemo nič! Ali pa mislimo eno in rečemo drugo. In potem se čudimo: “A ne vidijo, kako delam? Kako se trudim?” Ljudje NE vidijo. Zato uporabimo svoj glas! Nihče ne more brati naših misli.

Zaradi vsega zgoraj napisanega je nastal tudi projekt Prijazno je biti Prijazen. Projekt, v katerem se že več kot leto dni učimo prijazne komunikacije. Najprej s sabo, zato da lahko posledično pri-jazno komuniciramo tudi z drugimi.

Številni ljudje ob vsem zapisanem še vedno zamahnejo z roko. Češ, nesmisel, v zadnjem času je pač moderno govoriti o spremembah in o osebni rasti. Pa vendar statistike, vezane na izgorelost, depresijo, anksioznost, nezadovoljstvo, preobremenjenost, pa posledično tarnanje, brezvoljnost, iskanje izgovorov in prelaganje odgovornosti, kažejo na to, da je – preprosto povedano – nekaj ze-lo narobe. Ne s časom, v katerem živimo, ampak z odnosi, ki jih ustvarjamo. In ne pozabimo – od-nosi so vselej posledica komunikacije. Zato pazimo na svoje misli in na svoje besede. Če jih lahko izbiramo sami, zakaj ne bi izbirali takšnih, ki nam služijo?

Moj šestletnik Karli se je prejšnji torek pozno popoldan nenadoma umiril, kar mi je nemudoma pognalo radarje v glavi v pripravljenost. Ko je ob 20h rekel, da bi on šel kar spat, mi je bilo zelo jasno, da nekaj ni ok. In na kaj drugega človek pomisli v tem času, kot na korono?

Ob pol enih ponoči je potarnal, da se slabo počuti. Termometer je pokazal 37.5, ker je povedal, da ga boli glava, sem mu dala žličko Calpola. Potem je zaspal, se zjutraj zbudil in deloval zdrav. Ostal je doma, naredila sem test, ki je tisti dan pokazal še eno črtico, naslednji dan pa že dve. Po opravljenem PCR testu smo dobili tudi uradno potrditev, da ima naš fant korono.

Isti dan smo dobili iz šole obvestilo še za starejšega sina, 13 letnega Maksa. Okužba v razredu, karantena (dvojna karantena zanj, torej:).

Tako te dneve preživljamo izolirani v stanovanju, kuhamo, se redimo, razkužujemo, uporabljamo maske ob tesnejših stikih in… pač skušamo ohraniti zdravo pamet. Karli mi seže do popka, večkrat dnevno potrebuje objem (no, ali pa jaz:), zato ga stisnem, vmes gledam gor, proti nebu in upam na najboljše. To je, da ostanem zdrava, da bom lahko skrbela za njega in njegovega brata.

To, zaradi česar sem se odločila napisati ta zapis, pa ni poročilo o našem zdravstvenem stanju, temveč o občutkih, ki so se porajali v meni tekom vsega dogajanja. Verjamem, da se z njimi srečuje (ali pa se še bo) katera med vami, zato vam – vsaj na virtualen način – podajam roko in vam sporočam, da niste same.

Isti trenutek, ko sem izvedela, da je Karli pozitiven, sem padla v nek paničen strah. V moje misli so, kot jezdeci na hitrem konju, pridrveli vsi zlovešči naslovi iz časopisov. Nekaj trenutkov sploh nisem mogla razmišljati in prav čutila sem, kako se mi obraz spreminja v grimaso. Panika. Strah. Obup. Karli ni deloval niti malo bolan, nerviralo ga je zgolj dejstvo, da mora na PCT test. Zvečer in ponoči sem odreagirala na vsak njegov premik, poslušala, kako diha in mu tipala čelo.

Naslednji dan, ko sem se že nekoliko ‘naštelala nazaj’, je moj otrok potartnal, da ga boli v prsih. Vrtiljak. Cunami v moji glavi. Sploh si nisem znala pomagati (kasneje smo ugotovili, da je cel skrivinčen ležal na kavču in gledal risanko in da ga je pravzaprav bolelo to:).

Sama nad sabo sem bila razočarana, da se ne morem poloviti, ko pa toliko vem o komunikaciji, ki se dogaja v moji glavi in toliko o tem, kako premagovati strah. Zato sem v nekem trenutku popolne nemoči, ko je bil starejši sin v svoji sobi izoliran že tri dni, test pa je pokazal okužbo tudi pri mojemu partnerju, sedla za mizo, se vzela v roke in se spomnila na osnovna pravila. Delim jih z vami, morda kateri koristijo:

1. najprej sem začela zavestno, umirjeno in globoko dihati (in to ponovila vsakič znova, večkrat na dan, ko sem začutila znani občutek nemoči),

2. potem sem začela iz svoje glave preganjati vse negativne misli in jih nadomeščati s pozitivnimi,

3. v roke sem vzela svoj priljubljeni blok in začela vanj zapisovati stavke, ki sem jih večkrat dnevno dopolnjevala in vedno znova prebirala:
“Zdrava sem.”

“Verjamem, da bom ostala zdrava in da bom lahko skrbela za svoje ljudi.”

“Močna sem v mislih in v telesu.”

“Moji ljubi bodo ok. Vse bo vredu.”

“Sprejemam vse, kar mi ti dnevi prinašajo.”

“Vsak dan si bom vzela čas za počitek.”

“Ne bom predvidevala, kaj se bo zgodilo.”

“98% naših strahov se nikoli ne uresniči.”

Sliši se preprosto. Morda banalno. Ampak meni je odleglo. Žrmljala sem te stavke, postali so moja mala mantra in počasi sem jim verjela. Danes smo v katranteni osmi dan. Pred nami je še osem karantenskih dni (uradno sama nimam karantene, ker sem cepljena, vendar mi tudi na misel ne pade, da bi šla v takšnem stanju med ljudi). Odpovedala sem vsa predavanja in se prelevila v bolničarko, animatorko in učiteljico. Pečem palačinke, stiskam limone za limonado, ribam ingver, kot božji odposlanec delim tabletke cinka in C vitamina, škropim pod jezike D vitamin in danes sem že trikrat skuhala testenine s tuno.

Ko boste v situaciji, ko vas bo strah (iz kakršnegakoli vzroka), sem tu za vas. Pišite mi in na daleč bom držala vašo roko.

Ps: Pa še posnetek Karlija – drugi dan po PCR testu. Z našimi otročki bo vse ok. Nič ni bolj pomembno, kot to.

Pred kakšnim mesecem sem vozila iz centra Maribora proti domu. Morda sem se vmes preveč zamislila. Ali pa sem, priznam, poleg vožnje počela še kaj drugega. Recimo, z eno roko brskala po torbici, ker se nisem mogla spomniti, kam točno sem vtaknila telefon ali denarnico ali ključe… Rezultat tega ‘multitaskinga’ je bilo nekoliko neodločno menjavanje pasov, povedano drugače, nisem se v sekundi odločila, če bi zavila na desnega ali ostala na levem.

No, v istem trenutku sem za sabo že opazila zelo razburjenega gospoda srednjih let, v velikem avtu, priznane znamke in metalik zlate barve, kako me na mojo neodločnost opominja z metanjem dolgih luči in z zelo zgovorno ter vsakemu jasno razumljeno neverbalno komunikacijo.

Murphy ali vesolje ali pač nekdo je poskrbel, da sva pri naslednjem semaforju zapeljala   vzporedno. In oba hkrati ustavila pred rdečo lučjo.

Prvo sekundo sem pomislila: “Glej naravnost in se delaj, da ga ne vidiš.” Ampak sem zelo kmalu začutila, da se gospod ne dela, da me ne vidi, ampak da mi še vedno daje zgovorne znake v smislu: “Baba prek***, kdo je dal tebi izpit v roke!” Mirno sem strmela v njega in čakala, da je nehal dvigovati roke in dlani nad višino svoje glave, potem pa sem rahlo nagnila glavo na stran, ga pogledala v oči, se mu prijazno nasmehnila in tudi sama dvignila roke v stilu: “Kaj češ, se zgodi, ampak mi je žal!”

Za en sam trenutek se ni mogel odločiti, če naj znori do konca, ampak že v naslednjem trenutku je napetost popustila. Šarmanto se je nasmejal in zamahni z roko v stilu: “Vredu je!” Napetost je  v istem trenutku popustila tudi v mojem trebuhu. Ker priznam, da sem mu želela s ponosno dvignjenim sredincem najprej tudi jaz nakazati, kam naj se ‘odpelje’.

Pa sem kljub temu prvemu impulzu IZBRALA prijaznost. Namesto ponosa, ega, moraliziranja, sovražne (ne)verbalne komunikacije, pritiska v trebuhu, razburjanja, stresa, pokvarjenega trenutka, pokvarjene ure, pokvarjenega dneva. Izbrala sem prijaznost.

Kaj je prijaznost? Mlajša sestra empatije. Kaj je empatija? Zmožnost, da si se sposoben vživeti v čustva nekoga drugega. Zrcalni nevroni, ki se ‘svetijo’ v našem čelnem režnju, poskrbijo za to, da smo srečni, ko je srečen nekdo drug, žalostni, ko gledamo človeka, ki joče, poskrbijo za to, da jočemo skupaj s Kate Winslet v Titaniku in da se režimo kot mačke Režalke, ko gledamo Jim-a Carreya v Butec in Butec.

Projekt in FB skupina Prijazno je biti Prijazen, sta nastala zaradi približno 1600 zaposlenih Slovenk in Slovencev, ki sem jih lansko leto, med marcem in novembrom, učila komunicirati po različnih podjetjih po vsej državi. In ko sem se 24. junija, že rahlo utrujena, peljala na zadnje predavanje  pred dopustom, sem razmišljala, kaj bi lahko rekla, da je skupnega vsem tem ljudem, ki sem jih srečala. Ugotovila sem, da nam manjkajo osnove. Ne strokovno znanje, ampak osnove v človečnosti. Manjka nam to, da bi bili do sočloveka prijazni ali prijazni vsaj malo bolj, kot je to nujno potrebno.

Ko sem zaposlene spraševala, zakaj niso bolj prijazni, sem dobivala najrazličnejše odgovore, med najpogostejšimi je bil: “Ko bo višja plača, bom tudi jaz bolj prijazen.” Osebno bi prav vsakemu med nami privoščila višjo plačo. Sebi in vam. Nam vsem. Pa vendar sem prepričana, da je prijaznost stvar ODLOČITVE in ne stanja na TRR-ju. Prepričana sem, da, recimo, vaših strank prav nič ne zanima, kakšno plačo imate. Tako kot tudi vas ne zanima, kakšno plačo ima prodajalka v trgovini, medicinska sestra na urgenci, mehanik v avtomehanični delavnici ali šofer na mestnem avtobusu. Od vseh pričakujete osnove prijaznosti. Če dobite še malo več, kot se spodobi in je nujno potrebno, boste pa tako ali tako že vsem razlagali: “Kako so pa tam prijaaazniii.”

Zato, ko se boste odločali med strahom in med ljubeznijo, vselej izberite pogum. Ker za ljubezen in z njo povezano prijaznost potrebuješ pogum, medtem ko strah vselej prihaja iz bolečine.

Angleški pregovor pravi, da nikoli ne dobimo druge priložnosti za prvi vtis. Če pa že dobimo priložnost, da slab prvi vtis popravimo, moramo vložiti v to devetkrat več truda kot pri prvem stiku.

Prvi stik s sogovornikom je pomemben, ker si ta v nekaj sekundah ustvari mnenje o tem, s kakšno osebo ima opravka. Naš sogovornik si bo o nas ustvaril prvi vtis, še preden mu bomo dali roko v pozdrav, še preden bomo spregovorili prvo besedo. Ocenjeval nas bo po naši neverbalni komunikaciji: obrazni mimiki, drži, hoji, s katero se mu bomo približevali, po naših življenjski energiji in izraženi toplini. Na podlagi vsega tega se bo nemudoma odločil, če nam lahko zaupa ali ne.

Na razgovor za novo delovo mesto se je vsekakor treba pripraviti vnaprej. Ne stavite na spontanost in na improvozacijo. Slednja je najboljša, če je vnaprej pripravljena. Pozanimati se morate tako o delovnem mestu, na katerega se prijavljate, kot tudi o samem podjetju, kamor odhajate na razgovor.

Seveda ne morete vedeti, kaj vas bo delodajelec spraševal, lahko pa predvidevate, da bo vmes tudi nekaj ‘klasičnih’ vprašanj v smislu: “Zakaj ste se prijavili na razpisano delovno mesto?” “Ker potrebujem službo”, zagotovo ni najboljši odgovor (tudi, če je najbolj iskren:).

Na kaj torej bodite pozorni pri delanju prvega vtisa oziroma pri prvem razgovoru za novo delovno mesto?

  1. Na razgovor ne pridite ne prehitro, ne prepozno. Bodite pravočasni.
  2. Medtem ko čakate na razgovor, ne brskajte po telefonu. Ta naj bo utišan in spravljen v torbo ali v žep (od koder ne bo vsake toliko padel na tla).
  3. Bodite pozorni, kako se rokujete. Vadite doma, s svojimi bližnjimi. Nihče ne zaupa kandidatu z mlahavim stiskom roke, prav tako vam ne bo nihče hvaležen, da ste mu zdrobili članke.
  4. Ko se rokujte, tega ne počnite čez mizo. Stopite okoli mize, do človeka. Pustite sogovorniku, da konča rokovanje.
  5. Torbico ali plašč odložite. Nikar ju ne držite v rokaj, saj delujeta kot ščit. Prav tako, ko sedete, ne prekrižajte rok čez prsi, najbolj bo, da jih položite na naslonjala.
  6. Ne pretvarjajte se, da ste nekdo drug. Ne spreminjajte se v osebo, za kakršno predvidevate, da bi jo vaš bodoči delodajalec rad videl na stolu, na katerem sedite vi.
  7. Ne vdajajte vtis obupanca, ki na vsak način potrebuje službo, hkrati pa ne bodite vzvišeni. Niti nadutost niti pretirana skromnost nista najboljši izbiri.
  8. Poslušajte. In nikar ne blebetajte v tri dni samo zato, ker ste nervozni in ker bi se želeli znebiti neprijetnega občutka. Poslušajte z namenom, da razumete in ne izključno zato, da odgovorite.
  9. Ne tarnajte čez bivšo službo. Ne kritizirajte bivšega šefa in ne pritožujte se nad bivšimi sodelavci.
  10. Bodite pozorni na svojo obrazno mimiko. Naj bo na vaših ustih in v vaših očeh prijeten nasmešek. Takrat seveda, ko je to primerno.

Za to, da bo delovno mesto, ki si ga želite, res vaše, poleg vsega zgoraj naštetega potrebujete še nekaj malega SREČE. In prav slednje vam želim čim več, v vseh situacijah.