Poslovna komunikacija: Kako motivirati zaposlene?

Se spomnite fotografij na cigatetnih škatlicah? Tistih fotografij, v katere težko pogledamo tako kadilci, kot nekadilci. No, te fotografije NE delujejo. Prenehanje kajenja je po objavi teh sličic postalo za kadilce celo manj prioritetno.

Se spomnite vseh vladnih groženj, ki smo jih bili deležni med korono?
“Kam pa kam, veseli izletnik?”
“Uživajte, dokler lahko!”
No, te grožnje niso delovale. Ljudje zaradi njih nismo spremenili vedenja, ampak smo iskali možnosti, da se žuganju s prstom izognemo – nekaznovano, če se le da.

Se spomnite iz svojega otroštva stavkov:
“Če se ne boš učil, boš jarke kopal!”

Se spomnite iz kakšne službe grožnje:
“Če ne boš ti delal, bo pa kdo drug!”

Kaj se zgodi z živaljo, ki jo prestrašimo in nad katero dvignemo glas?
Da rep med noge (ali v redkih primerih, napade). Pri ljudeh ni dosti drugače.

V večini ljudi je še vedno zakoreninjeno prepričanje, da bodo ljudje spremenili obnašanje, če jim grozimo in jih strašimo. Raziskave kažejo, da to ne drži. In včasih je dobro, da se držimo znanosti in ne lastnega občutka (ki nas tokrat povečini vara).

Pozitivna informacija povzroča, da se dobro počutimo, zato jo iščemo.
Negativna informacija povzroča, da se slabo počutimo, zato se ji skušamo izogniti.

Zgoraj zapisano velja tako za nas, kot za naše otroke ali za naše zaposlene.

Zastraševanja in grožnje pri motivaciji NE delujejo.

Kaj konkretno pa deluje?

V Vodi & Inspiriraj, enomesečnem tečaju, namenjenem izključno ženskim – vodjam, se boste, med drugim, naučile tudi to.
Neskončno se veselim prihoda naslednje skupine ambicioznih, pametnih, učečih, sposobnih, empatičnih, simpatičnih… in na žalost, v večini primerov, premalo samozavestnih žensk.

Prijavite se v skupino, v kateri delamo premike na področju vodenja, osebne rasti in seveda tudi samozavesti:)

Čakam vas pomladno razpoložena,
Polona.

> Enomesečni on-line tečaj za vodje: Vodi & Inspiriraj

“Kako so pa na ORL-ju v Mariboru vsi prijazni!” – Kako ocenjujemo prijaznost?

“Kako so pa na ORL-ju v Mariboru vsi prijazni!”

Besede, ki jih je včeraj izgovorila ena izmed mojih strank, ko je prišla, naravnost iz pregleda, na kavo v mojo pisarno.

“Kdo je bil prijazen?” sem vprašala.

“Sestra, ki mi je izpirala ušesa,” je odgovorila.

Nauk: moja klientka je srečala ENO osebo. Zanjo je poskrbela ENA medicinska sestra. Rezultat njenega razmišljanja pa je, da so na tem oddelku VSI prijazni.

Ja, prijaznost oddelka, bolnišnice, doma za ostarele, zdravstvenega doma, prijaznost kateregakoli podjetja, ocenjujemo po stiku z ENIM človekom.

Če je ta oseba prijazna, rečemo, da so VSI prijazni. Če je ta ena oseba sitna/neprijazna/zoprna/zadirčna, rečemo, da so VSI sitni/neprijazni/zoprni/zadirčni.

Vseh ljudi seveda ne moremo spremeniti. V vsakem podjetju obstaja vsaj 10 odstotkov takih, ki jim nič ne pomaga. Ki so vselej žrtve ali mučeniki.

Pa vendar… pomembno je zdravo jedro. Pomembno je, da je glavnina zaposlenih prijazna. Tudi in zato, ker je obnašanje nalezljivo.

Zato vas vabim, da za svoje zaposlene organizirate predavanje, ki jih bo vzpodbudilo k čim bolj pozitivni komunikaciji in k pozitivnemu razmišljanju. Ki jih bo spomnilo na to, da niso težki časi, ki jih živimo, temveč pogosto prav odnosi, ki jih s komunikacijo ustvarjamo.

Sama verjamem, da ne moremo biti prijazni z drugimi, če nismo najprej prijazni sami s sabo. Verjamem tudi, da ne moremo na lep način komunicirati z drugimi, če najprej na lep način ne komuniciramo s sabo.

Zato dovolite, da vas spomnim tudi na to, kako nepogrešljivi in pomembni ste.

Več o 90-minutnem motivacijskem predavanju Prijazno je biti Prijazen, ustvarjenem posebej za ekipe in podjetja, ki se zavedajo, da so ljudje njihov največji potencial na povezavi.

Samozavest: Si dovolj samozavestna?

Stojiš pred ljudmi, za katere ti ni vseeno, kaj si mislijo o tebi. Narediti želiš dober vtis.

Si dovolj samozavestna?


Na sestanku, pred šefom in sodelavci predstavljaš, kako daleč ste s projektom.

Si dovolj samozavestna?


Sediš v družbi prijateljic. Občutek imaš, da ostajaš “nekje zadaj”.

Si dovolj samozavestna?


Zjutraj se pogledaš v ogledalo. 40-ta so mimo:)

Si dovolj samozavestna?


Pred tabo je težek razgovor s partnerjem, zdi se ti, da te ne razume in da vajin odnos pelje samo še v brezno.

Si dovolj samozavestna?


Tvoj nastnik izsiljuje in ti postajaš vedno bolj jezna, žalostna, nemočna.

Si dovolj samozavestna?

Ne skrbi. Samozavest je kot mišica. Bolj jo treniraš, bolj raste. Samozavest je veščina. Pomemben podatek. To namreč pomeni, da jo lahko izpopolniš, natreniraš, izpiliš do mere, da se boš počutila bolje.

Samo začeti moraš. Zavedam se, da je prvi korak najtežji. Pa vendar, obljubim, da te bom toplo sprejela, te vodila čez vse prepreke in ti stala ob strani, dokler se tvoja samozavest ne bo “ozdravila”.

Ni dovolj, če samo govoriš. V časih, ki jih živimo, je pomembno tudi, da inspiriraš.

 

Ranjena ženska

Prebujena ženska

Ne upa govoriti svoje resnice.

Spoštuje resnico in jo pogumno izrazi.

Ne čuti lastne vrednosti.

Pozna svojo vrednost.

Tolerira toksične ljudi.

Ljubeče postavlja meje.

Išče zunanje potrditve.

Čuti notranjo potrditev lastne vrednosti.

Se trudi vsem ustreči.

Navdihuje druge, da zasijejo.

Se opravičuje, da je, kar je.

Ne opravičuje se za to, kar je.

S sabo govori negativno.

S sabo govori nežno.

Bi vas vaši zaposleni priporočili kot dobrega delodajalca?

57% zaposlenih ne bi priporočilo svojega delodajalca kot dobrega.

Uf… številka, ki zaboli.

Kakšen delodajalec je dober delodajalec?

  • tak, ki si vzame čas za ljudi,
  • tak, ki pozitivno komunicira,
  • tak, ki zna pohvaliti, da to slišijo vsi in pograjati, da tega ne sliši nihče (razen osebe, ki se je to tiče),
  • tak, ki zastavlja vprašanja,
  • tak, ki nima vseh odgovorov,
  • tak, ki zna delegirati naloge in dajati povratne informacije,
  • tak, ki zna sprejemati napake,
  • tak, ki je zaupanja vreden,
  • tak, ki zna pokazati svojo ranljivost.

Tisti, ki je najprej človek in šele potem strokovnjak.

Ljudje nismo popolni. In ker nismo popolni, so takšni tudi naši odnosi. Pa vendar so odnosi tisti, ki so glavni gradniki uspeha.

Ni pomembna samo strategija. Še bolj pomembna je miselnost VODJE.

Novi časi, nova pravila, novi principi vodenja. Ne zamudite jih.

Kako naučiti zaposlene prevzemanja odgovornosti?

Znamo prevzemati odgovornost za vse, kar se nam v življenju dogaja? Za dobro in za slabo?

Včasih nam je lažje s prstom pokazati na nekoga drugega (“Ti si kriv!”), kot pa brskati po sebi in se spraševati, kako naj se soočamo s posledicami svojih dejanj.

Verjamem, da je prevzemanje odgovornosti nekaj, česar se bomo učili vse življenje.

Hkrati je to vprašanje, ki mi ga zelo pogosto zastavijo ženske – vodje: “Kaj naj naredim, da bodo zaposleni prevzemali odgovornost za delo, ki ga opravljajo?”

Odgovor se vselej začne… PRI VODJI. Velikokrat imam opravka z vodji, ki znajo prevzeti odgovornost za vse dobro, kar se v podjetju dogaja, ko pride do težav, pa iščejo krivca (kar 80% pogovorov v podjetjih se vrti okoli analiziranja preteklih dejanj in iskanja krivcev, 15% pogovorov je usmerjenih na aktualno dogajanje, zgolj 5% pa na prihodnost).

Če želimo sebe in druge naučiti prevzemanja odgovornosti, moramo najprej vedeti, zakaj se sploh dogaja, da so eni ljudje na svoja ramena pripravljeni prevzeti odgovornost za ves svet, drugi pa se temu uspešno izogibajo.

To je precej odvisno od naših staršev in od vzgoje, ki smo je bili deležni. Naši starši so tisti, ki so nas učili (ne)prevzemanja odgovornosti in ki so nam dali lekcijo, da ob storjeni napaki prevzamemo posledice za svoje dejanje (ali pa tudi ne).

Če ob storjeni napaki nismo bili preveč kaznovani in obsojani, danes lažje prevzemamo odgovornost. Če so naši starši prevzemali odgovornost namesto nas, potem danes, kot odrasli, sploh ne vemo, kaj to pomeni in še vedno čakamo, da nas bo rešil nekdo drug.

Podobno reagiramo tudi kot odrasli, v podjetju. Če znotraj podjetja ne preganjamo napak in iščemo krivcev, zaposleni odgovornost lažje prevzamejo (hkrati se ne bojijo poskusiti česa novega, kjer je verjetnost, da naredijo napako, še večja). Vodja je tisti, ki naj na odgovornost opozarja. Najprej s svojimi dejanji, potem tudi z besedami. Če na napake ne opozarjamo, pomeni, da jih toleriramo.

Kako torej odraslega človeka naučiti odgovornosti?

V skupini Vodi&Inspiriraj obravnavamo 7 pravil, ki se jih mora držati vsak vodja, če želi svoje ljudi naučiti prevzemati odgovornost. Predpogoj je seveda, da zna odgovornost – ne samo za dobro, tudi za slabo – sprejemati on sam. Zato, drage ženske – vodje, prevzamite odgovornost za svoje vodenje in naredite prvi korak do boljših odnosov v vašem timu.

> več o on-line programu Vodi & Inspiriraj

“Meni se zdijo vsi gostje glupi!”

Stavek, ki ga je izrekel eden bolj zavzetih natakarjev, kar sem jih spoznala. Mlad, ambiciozen, uglajen, z voljo in strastjo do svojega poklica.

Priznam, da sem nekaj časa strmela vanj in da sem bila tako presenečena, da sprva sploh nisem vedela, kaj naj odgovorim. Med drugim tudi zato, ker je prejel skorajda stoječe ovacije svojih sodelavk in sodelavcev.

Stavek se je nanašal na goste, ki “komplicirajo” zaradi pogoja PCT. Srž problema tiči v dejstvu, da je v tej, sicer odlični restavraciji, premalo osebja, da bi si lahko privoščili, da stoji eden izmed natakarjev pri vratih in preverja PCT-je. Tako gostje že sedejo za mizo, nakar pristopi natakar in – tudi če jih vljudno zaprosi za dokazilo o PCTju – doživi frontalni napad tistih, ki ga ne izpolnjujejo. Človek že sedi za mizo! Spustili so ga restavracijo in človeški ego zna (v stiski) precej arogantno zaigrati.

Kako torej komunicirati s težavnimi gosti? S težavnimi sogovorniki? Kako postaviti meje? Kako zgraditi okoli sebe navidezen zid (in ali sploh ga?), da ne bodo besede sekale in rezale v srce.

Svoji ekipi lahko poveste sledeče:

1. naj poslušajo, naj gosta ne prekinjajo, naj mu samozavestno in mirno gledajo v oči.

2. naj govorijo umirjeno, prijazno in spoštljivo (ne glede na komunikacijo gosta).

3. naj uporabljajo besede, ki pomirjajo: “razumem”, “slišim vas”, “rad bi iskal primerno rešitev za vas, vendar je v tem primeru ne morem”.

Vse mine. Tudi obdobje, v katerem smo, bo minilo. Slej kot prej. Prišle bodo druge vrste “korone”, stres, pritiski in gostje, ki bodo s sabo, v vašo restavracijo, prinesli svoje zgodbe, svoje rane in svoje svetle in temne plati. Zato opolnomočite svoje zaposlene, dajte jim v roke orodje, s katerim bodo čuvali sebe in pomirjali druge.

Prvi – in upam, da ne zadnji – korak je zagotovo 90-minutno predavanje Glavna začimba = gostoljubje, preko katerega bodo vaši zaposleni spoznali, da izobraževanje ni nujno duhamorno in dolgočasno. Temveč je investicija vase (in posledično v vas in v vaše podjetje).

Veste, kje se skriva čarovnija?

Drage Ženske.

Kako se počutite po prvih nekaj dneh, preživetih v letu 2022?

Se še držite novoletnih zaobljub?

Če se, super, čestitam. Če ne, nič hudega. Vsak dan imamo priložnost, da začnemo znova.

Za to, da zgradimo in utrdimo novo navado, je sicer potrebnih 66 dni (zdržati bi torej morale do 7. marca:).

Sama sicer novoletnih zaobljub ne sprejemam ob prelomu leta. Preveč rada imam spremembe in ko se za nekaj odločim, me to kar potegne v vrtinec.

Sem pa ravno te dni razmišljala, da sem od lani do letos v svoje življenje vpeljala kar nekaj novosti:) Če naštejem samo največje:

1. končala sem zakonsko zvezo, v kateri sem stagnirala in ki me je globoko žalostila. Zaradi svoje odločitve sem slišala in doživela cunami obsojajočih besed, ki bodo najbrž za vselej ostale nekje v meni. Posledično sem prišla do pomembnega spoznanja: ni pomembna dolžina zakona, pomembna je njegova kvaliteta. Raje, kot da se hvalimo, da imamo “srebrno”, “zlato” in ne vem kakšno obletnico poroke, se pohvalimo s številom srečnih let, ki smo jih preživeli v dvoje. NI neuspeh končati zakon, ki ne deluje. Neuspeh je vztrajati v agoniji.

2. odselila sem se iz kraja, v katerem sem bila doma 42 let. Danes, ko sem se sprehajala med njivami kraja, kjer živim leto in pol, sem se ustavila, nastavila obraz napol soncu, napol luni, ki se je že kazala na nebu, globoko sem vdihnila in se vprašala, če bo to res kdaj moj dom. Hitro sem si odgovorila, da je dom tam, kjer so ljudje, ki jih imam najraje na svetu.

3. začela sem skrbeti zase. Noro, vam povem, noro! Očitno sem ozdravljeni deloholik. Postala sem kot Španci, ki imajo vsak dan po kosilu siesto! Vsak dan počivam, včasih čez dan celo zadremam! Zame je to kot zmaga na olimpijskih igrah! Naučila sem se poslušati svoje telo. Dejansko ga slišim, poslušam in ubogam. V mojem urniku so fitnes, tenis, čas za sprehode in čas za poležavanje. Delam enkrat manj, kot sem. Popoldnevi so rezervirani za družino. Sicer me včasih še vedno popade panika, v kateri se v mislih bičam, da ne delam dovolj, da nisem dovolj uspešna, dovolj vredna, dovolj dobra mama, ampak… Z vsem tem na hitro opravim.

Veste, kje se skriva čarovnija? Čarovnija srečnega zakona, ko je še čas za njega, srčnega starševstva, ki traja do konca življenja, dela/službe, ki človeka izpopolnjuje in osrečuje, iskrenega prijateljstva, ko sediš v družbi ljudi, ki si jih sam izbral za družino in ti po obrazu teče razmazana maskara, kot posledica nebrzdanega smeha zaradi iskrenih pogovorov? Veste, kje se skriva največja čarovnija – da sprejemaš sama sebe takšno, kot si? Z zavedanjem, da SI dovolj dobra, danes, tukaj in zdaj?

V komunikaciji. Tisti, ki jo sama s sabo vodiš v svoji glavi.

Polona

Video: Miti o vodenju

Mit #1: “Čustva na delovnem mestu nimajo kaj iskati”

Kakšno predstavo imate, ko pomislite na “direktorja”? Kaj je prvo, kar vidite v svoji glavi, v svojih mislih?

Kaj pa, ko pomislite na direktorico? Na vodjo?

Se ti dve predstavi razlikujeta?

Večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, si predstavlja direktorja kot samozavestnega, pokončnega človeka, oblečenega v obleko, srajco in kravato:)

In večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, vidi direktorico kot urejeno in konstantno precej napeto in zaskrbljeno žensko:)

Ženskam, ki so v mojih skupinah, dam večkrat domačo nalogo.

Napisati morajo 30 svojih dobrih lastnosti. In “skrbna” je lastnost, ki se pojavi pri prav vseh.

Ženske smo skrbne. Doma in v službi. Rade skrbimo za druge in se žal bolj redko spomnimo, da moramo poskrbeti tudi zase.

 

 

Mit #2: “Ne vzemite tega osebno, samo za posel gre.”

Jutri vam bomo znižali plačo, ampak… ne vzemite tega osebno, samo za posel gre. Jutri boste ostale brez službe, ampak… ne vzemite tega osebno, samo za posel gre. Od jutri naprej bodo vaše stranke pripadle mlajšemu kolegu, ampak… (stavek lahko dokončate same:)

Zgoraj omenjeni stavek ne prinaša nič dobrega. Ko ga nekdo izreče, je načeloma že bilo povedano nekaj, kar nas je prizadelo.

Posel je še kako osebna stvar. In tudi slabe novice se da povedati na spoštljiv in empatičen način, predvsem pa brez namigovanja, naj ne bomo občutljive, naj ostanemo profesionalne in naj ne pretiravamo s svojimi odzivi.

Vabim vas k ogledu kratkega posnetka na to temo in vam hkrati sporočam, da ni nič narobe, če svoj posel, svoje delo, svoje poslanstvo jemljemo osebno.

 

Mit #3: “Moški so bolj primerni za vodje kot ženske”

Tretji mit o vodenju: “Moški so bolj primerni za vodje kot ženske.”

Raziskava, ki so jo delali na prestižni univerzi Harvard pravi, da so moški vodje bolj priljubljeni kot ženske vodje.

V posnetku več o tem:
– kaj ima vodenje opraviti z našo vzgojo,
– zakaj smo ženske same do sebe najbolj stroge,
– zakaj prevečkrat iščemo potrditve in pohvale od zunaj,
– zakaj ob našem delu večkrat čutimo krivdo in
– zakaj prepogosto mislimo, da nismo dovolj dobre.

 

 

Vodi & Inspiriraj

Individualni coaching za vodje

5 strupov v komunikaciji: nesprejemanje odgovornosti

“Sitna sem, ker že drugi dan dežuje.”
“Zaradi partnerja sem nesrečna.”
“Šef me spravlja ob živce.”
“Zaradi sodnika smo izgubili.”
“Učiteljica me ne mara.”

Je to res? So za našo nesrečo, naše neuspehe, našo slabo voljo, za vse, kar se nam v življenju dogaja, res krivi drugi? Dokler za svoja čustva v odnosih krivimo druge, ne moremo spremeniti ničesar. Ostajamo v vlogi žrtve in s tem pogosto tudi manipuliramo z drugimi. Za dobre stvari, ki se nam v življenju zgodijo, seveda ni težko sprejeti odgovornosti. Težje je, ko gre kaj narobe.

Sami smo odgovorni za vse, kar se nam v življenju dogaja. Za uspehe in neuspehe. Za dobro in slabo voljo. Za žalost in srečo. Odgovornost je namreč sprejemanje posledic za svoja dejanja.

Do zdaj smo obdelali štiri strupe v komunikaciji: pritoževanje, kritiziranje, negativizem in obrekovanje. Zadnji, peti, ki nam je še ostal, pa je:

5. NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI // ISKANJE IZGOVOROV

Določeni ljudje so na svoja ramena pripravljeni prevzeti odgovornost zase in za ves svet, spet drugi se temu uspešno izmikajo (pogosto tudi s stavki: “To ni moja stvar”, “Jaz nisem za to plačan”, “Pridem in oddelam svojih 8 ur”, “S tem naj se ukvarjajo drugi” ipd.).

Kje in kako smo se učili odgovornosti? Najprej so bili naši starši tisti, ki so nas učili prevzemanja odgovornosti oz. (ne)prevzemanja posledic naših dejanj. Če smo kot otroci lahko delali napake, potem to lažje počnemo tudi, ko odrastemo. Zavedamo se, da ljudje nismo popolni in da se napake dogajajo. Nekatere se da popraviti, iz drugih se česa naučimo (ali pa tudi ne). Če so naši starši dovolili, da smo nekatere napake popravili, za druge pa smo bili kaznovani, potem so nas že v otroštvu učili prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja. Če pa sta bili kritika in kazen v našem otroštvu s strani naših staršev prehudi, potem nismo želili prevzemati odgovornosti, saj je bilo to za nas preveč boleče. In tega ne želimo tudi, ko odrastemo. Obstaja še tretja možnost – odgovornosti za storjeno napako nam niti ni bilo treba prevzeti, saj so to namesto nas raje storili naši starši.

Če odgovornost raje prelagamo na druge, to pomeni, da nam je nekako lažje, da za vse dobro in slabo, kar se dogaja v našem življenju, ne krivimo sebe, ampak raje s prstom pokažemo na nekoga drugega. S tem nikoli ne pridemo do tega, da bi se zazrli vase, raje ostanemo v vlogi žrtve.

Odgovornost do sebe ne pomeni samo obveznosti, temveč tudi pravice. Med drugim pravico do tega, da sebe postavimo na prvo mesto in da smo to, kar smo. Pomeni odgovornost za svoja misli, čustva in dejanja. Ko to sprejmemo, krvde več ne moremo valiti na druge. Niso nas drugi prizadeli, razjezili, razočarali… Tako smo izbrali sami. In naslednjič lahko izberemo drugače.

Ob vseh vzponih in padcih, ki se nam v življenju dogajajo ali zgodijo, je naša naloga, da najprej sami sebi, v svoji glavi, zastavimo vprašanje: “Kaj pa, če sem za nastalo situacijo odgovorna jaz?” Šele, ko sprejmemo odgovornost, namreč postanemo kapitani lastne ladje.

Iskanje zdrave odgovornosti je zagotovo ena naših najzahtevnejših nalog. Ena tistih, s katero se bomo ukvarjali čez celo življenje.

5 strupov v komunikaciji: opravljanje

Po pritoževanju, kritiziranju in negativizmu je pred nami četrti strup v komunikaciji. Po vsem svetu je prav ta najbolj razširjen in najbolj priljubljen. Poslužujemo se ga tako doma, kot na delovnem mestu. Obvladajo ga že otroci, odrasli pa smo ga izpopolnili do te mere, da bi nam moralo biti vsem, ko bomo brali spodnje vrstice, vsaj malo nerodno. Vsi smo namreč na nek način krivi. Eni bolj, drugi manj, ne glede na izobrazbo, spol, veroizpoved, barvo kože ali politično pripadnost:)

Največ časa v komunikaciji, po celem svetu, namreč porabimo za to, da govorimo o drugih ljudeh. Da ‘šimfamo’, ‘obiramo’, ‘obrekujemo’, govorimo drugim ‘za hrbtom’, opravljamo in še kak izraz bi se našel. Skupni imenovalec vsem je, da osebe, o kateri govorimo, ni v naši bližini.

Nekateri priznajo, da to počnejo, tisti, ki to počnejo najbolj ‘sočno’ in najpogosteje, pa pogosto čutijo veliko potrebo po tem, da bi vse okoli sebe prepričali, da oni tega pač ne počnejo.

4. OPRAVLJANJE

“Jaz vsem vse direkt in iskreno povem,” mi je nekoč, ko sem predavala na nekem podjetju, na zelo glasen in s pretiranimi kretnjami podkrepljen način, povedala neka starejša gospa. “Pa vam ni treba,” je bil moj odgovor.

Sama nisem pristaš radikalne iskrenosti. Ne zdi se mi potrebna v vseh primerih in v vseh odnosih, ker lahko tudi s tem, da smo pretirano iskreni in ‘pravičniški’, drugo osebo hitro užalimo. Poleg tega – kdo bi pri hudiču smo mi, da bi morali svoje mnenje vsem povedati v obraz. Še posebej, če nas ni nihče prosil zanj.

Obrekovanje, govorjenje nekomu za hrbtom, je tihi način trpinčenja. In to zelo preprost, saj tistega, ki ga trpinčič, načeloma ni v bližini, kar pomeni, da se niti braniti ne more. Povezano je s sporočanjem negativnih informacij o nekom. S tem, ko iščemo napake drugih, ko se naslajamo nad zmotami, nesrečo, sramoto drugih, se sami malo potolažimo. Če najdemo napake pri drugih, smo mi nekoliko bolj popolni. Opravljamo torej zato, da bi se sami pokazali v boljši luči, da bi poudarili, da smo pomembni in da smo mi tisti, ki imamo prave in ‘verodostojne’ informacije. Opravljanje je najpogosteje povezano s tem, da se pokažemo ‘bolj papeški od samega papeža’, povezano je z obsojanjem in obtoževanjem. Če smo pri tem preveč glasni in ‘pametni’, pa celo s tožbo prizadete strani. Včasih opravljamo preprosto zato, ker je zabavno. Zanimivo, da ljudi v komunikaciji najboj boli to, kar prav sami pogosto in redno počnejo.

Kdo opravlja bolj, moški ali ženske? Oboji približno enako, samo ženske to delamo bolj prefinjeno, bolj s ‘kirurško natančnostjo’ – precizno zadenemo šibko točko in pritiskamo na rano tam, kjer najbolj boli.

Ko vam bo naslednjič nekdo želel povedati nekaj o skupnem znancu ali znanki, lahko  uporabite Sokratov preizkus trojnih filtrov. Postavite se v Sokratovo vlogo. Ko mu je prijatelj želel nekaj povedati o njunem skupnem znancu, ga je Sokrat ustavil in rekel:

“Preden mi to poveš, ti naj zastavim tri vprašanja. Prvič, ali je to, kar mi želiš povedati o drugem, resnično? Drugič, ali je to, kar mi želiš povedati, za njega dobro? In tretjič, ali je to, kar mi želiš povedati, za najinega znanca koristno? Če ni niti eno, niti drugo, niti tretje, mi raje ne govori.”

Enako velja za vse nas. Če nimam povedati ničesar resničnega, dobrega ali koristnega, potem raje sploh ne govorimo.

Iz prve roke vam lahko povem, da boste večkrat, v večih okoljih, če se boste odločili, da  drugim ne boste govorili za njihovim hrbtom, označeni za čudaka. Za osebo, ki se ima za nekaj več. In najbrž boste naslednja žrtev obiranja vi.

Soudeleženi ‘pri zločinu opravljanja’ ste tudi, če stojite tiho poleg tistega, ki pljuva po ostalih. Najbolje je, da jasno in razločno poveste, da vas obrekovanje ne zanima, da spremenite temo ali zapustite prostor.

Ljudje danes pogosto rečejo, da so časi, v katerih živimo, ‘čudni’. Sama bi rekla, da niso čudni časi, ampak so pogosto čudni odnosi, ki jih živimo. Brez obrekovanja, tako doma kot v službi, bodo tako časi kot odnosi lepši. Vso srečo:)