57% zaposlenih ne bi priporočilo svojega delodajalca kot dobrega.

Uf… številka, ki zaboli.

Kakšen delodajalec je dober delodajalec?

  • tak, ki si vzame čas za ljudi,
  • tak, ki pozitivno komunicira,
  • tak, ki zna pohvaliti, da to slišijo vsi in pograjati, da tega ne sliši nihče (razen osebe, ki se je to tiče),
  • tak, ki zastavlja vprašanja,
  • tak, ki nima vseh odgovorov,
  • tak, ki zna delegirati naloge in dajati povratne informacije,
  • tak, ki zna sprejemati napake,
  • tak, ki je zaupanja vreden,
  • tak, ki zna pokazati svojo ranljivost.

Tisti, ki je najprej človek in šele potem strokovnjak.

Ljudje nismo popolni. In ker nismo popolni, so takšni tudi naši odnosi. Pa vendar so odnosi tisti, ki so glavni gradniki uspeha.

Ni pomembna samo strategija. Še bolj pomembna je miselnost VODJE.

Novi časi, nova pravila, novi principi vodenja. Ne zamudite jih.

Znamo prevzemati odgovornost za vse, kar se nam v življenju dogaja? Za dobro in za slabo?

Včasih nam je lažje s prstom pokazati na nekoga drugega (“Ti si kriv!”), kot pa brskati po sebi in se spraševati, kako naj se soočamo s posledicami svojih dejanj.

Verjamem, da je prevzemanje odgovornosti nekaj, česar se bomo učili vse življenje.

Hkrati je to vprašanje, ki mi ga zelo pogosto zastavijo ženske – vodje: “Kaj naj naredim, da bodo zaposleni prevzemali odgovornost za delo, ki ga opravljajo?

Odgovor se vselej začne… PRI VODJI. Velikokrat imam opravka z vodji, ki znajo prevzeti odgovornost za vse dobro, kar se v podjetju dogaja, ko pride do težav, pa iščejo krivca (kar 80% pogovorov v podjetjih se vrti okoli analiziranja preteklih dejanj in iskanja krivcev, 15% pogovorov je usmerjenih na aktualno dogajanje, zgolj 5% pa na prihodnost).

Če želimo sebe in druge naučiti prevzemanja odgovornosti, moramo najprej vedeti, zakaj se sploh dogaja, da so eni ljudje na svoja ramena pripravljeni prevzeti odgovornost za ves svet, drugi pa se temu uspešno izogibajo.

To je precej odvisno od naših staršev in od vzgoje, ki smo je bili deležni. Naši starši so tisti, ki so nas učili (ne)prevzemanja odgovornosti in ki so nam dali lekcijo, da ob storjeni napaki prevzamemo posledice za svoje dejanje (ali pa tudi ne).

Če ob storjeni napaki nismo bili preveč kaznovani in obsojani, danes lažje prevzemamo odgovornost. Če so naši starši prevzemali odgovornost namesto nas, potem danes, kot odrasli, sploh ne vemo, kaj to pomeni in še vedno čakamo, da nas bo rešil nekdo drug.

Podobno reagiramo tudi kot odrasli, v podjetju. Če znotraj podjetja ne preganjamo napak in iščemo krivcev, zaposleni odgovornost lažje prevzamejo (hkrati se ne bojijo poskusiti česa novega, kjer je verjetnost, da naredijo napako, še večja). Vodja je tisti, ki naj na odgovornost opozarja. Najprej s svojimi dejanji, potem tudi z besedami. Če na napake ne opozarjamo, pomeni, da jih toleriramo.

Kako torej odraslega človeka naučiti odgovornosti?

V skupini Vodi&Inspiriraj obravnavamo 7 pravil, ki se jih mora držati vsak vodja, če želi svoje ljudi naučiti prevzemati odgovornost. Predpogoj je seveda, da zna odgovornost – ne samo za dobro, tudi za slabo – sprejemati on sam. Zato, drage ženske – vodje, prevzamite odgovornost za svoje vodenje in naredite prvi korak do boljših odnosov v vašem timu.

> več o on-line programu Vodi & Inspiriraj

Stavek, ki ga je izrekel eden bolj zavzetih natakarjev, kar sem jih spoznala. Mlad, ambiciozen, uglajen, z voljo in strastjo do svojega poklica.

Priznam, da sem nekaj časa strmela vanj in da sem bila tako presenečena, da sprva sploh nisem vedela, kaj naj odgovorim. Med drugim tudi zato, ker je prejel skorajda stoječe ovacije svojih sodelavk in sodelavcev.

Stavek se je nanašal na goste, ki “komplicirajo” zaradi pogoja PCT. Srž problema tiči v dejstvu, da je v tej, sicer odlični restavraciji, premalo osebja, da bi si lahko privoščili, da stoji eden izmed natakarjev pri vratih in preverja PCT-je. Tako gostje že sedejo za mizo, nakar pristopi natakar in – tudi če jih vljudno zaprosi za dokazilo o PCTju – doživi frontalni napad tistih, ki ga ne izpolnjujejo. Človek že sedi za mizo! Spustili so ga restavracijo in človeški ego zna (v stiski) precej arogantno zaigrati.

Kako torej komunicirati s težavnimi gosti? S težavnimi sogovorniki? Kako postaviti meje? Kako zgraditi okoli sebe navidezen zid (in ali sploh ga?), da ne bodo besede sekale in rezale v srce.

Svoji ekipi lahko poveste sledeče:

1. naj poslušajo, naj gosta ne prekinjajo, naj mu samozavestno in mirno gledajo v oči.

2. naj govorijo umirjeno, prijazno in spoštljivo (ne glede na komunikacijo gosta).

3. naj uporabljajo besede, ki pomirjajo: “razumem”, “slišim vas”, “rad bi iskal primerno rešitev za vas, vendar je v tem primeru ne morem”.

Vse mine. Tudi obdobje, v katerem smo, bo minilo. Slej kot prej. Prišle bodo druge vrste “korone”, stres, pritiski in gostje, ki bodo s sabo, v vašo restavracijo, prinesli svoje zgodbe, svoje rane in svoje svetle in temne plati. Zato opolnomočite svoje zaposlene, dajte jim v roke orodje, s katerim bodo čuvali sebe in pomirjali druge.

Prvi – in upam, da ne zadnji – korak je zagotovo 90-minutno predavanje Glavna začimba = gostoljubje, preko katerega bodo vaši zaposleni spoznali, da izobraževanje ni nujno duhamorno in dolgočasno. Temveč je investicija vase (in posledično v vas in v vaše podjetje).

Drage Ženske.

Kako se počutite po prvih nekaj dneh, preživetih v letu 2022?

Se še držite novoletnih zaobljub?

Če se, super, čestitam. Če ne, nič hudega. Vsak dan imamo priložnost, da začnemo znova.

Za to, da zgradimo in utrdimo novo navado, je sicer potrebnih 66 dni (zdržati bi torej morale do 7. marca:).

Sama sicer novoletnih zaobljub ne sprejemam ob prelomu leta. Preveč rada imam spremembe in ko se za nekaj odločim, me to kar potegne v vrtinec.

Sem pa ravno te dni razmišljala, da sem od lani do letos v svoje življenje vpeljala kar nekaj novosti:) Če naštejem samo največje:

1. končala sem zakonsko zvezo, v kateri sem stagnirala in ki me je globoko žalostila. Zaradi svoje odločitve sem slišala in doživela cunami obsojajočih besed, ki bodo najbrž za vselej ostale nekje v meni. Posledično sem prišla do pomembnega spoznanja: ni pomembna dolžina zakona, pomembna je njegova kvaliteta. Raje, kot da se hvalimo, da imamo “srebrno”, “zlato” in ne vem kakšno obletnico poroke, se pohvalimo s številom srečnih let, ki smo jih preživeli v dvoje. NI neuspeh končati zakon, ki ne deluje. Neuspeh je vztrajati v agoniji.

2. odselila sem se iz kraja, v katerem sem bila doma 42 let. Danes, ko sem se sprehajala med njivami kraja, kjer živim leto in pol, sem se ustavila, nastavila obraz napol soncu, napol luni, ki se je že kazala na nebu, globoko sem vdihnila in se vprašala, če bo to res kdaj moj dom. Hitro sem si odgovorila, da je dom tam, kjer so ljudje, ki jih imam najraje na svetu.

3. začela sem skrbeti zase. Noro, vam povem, noro! Očitno sem ozdravljeni deloholik. Postala sem kot Španci, ki imajo vsak dan po kosilu siesto! Vsak dan počivam, včasih čez dan celo zadremam! Zame je to kot zmaga na olimpijskih igrah! Naučila sem se poslušati svoje telo. Dejansko ga slišim, poslušam in ubogam. V mojem urniku so fitnes, tenis, čas za sprehode in čas za poležavanje. Delam enkrat manj, kot sem. Popoldnevi so rezervirani za družino. Sicer me včasih še vedno popade panika, v kateri se v mislih bičam, da ne delam dovolj, da nisem dovolj uspešna, dovolj vredna, dovolj dobra mama, ampak… Z vsem tem na hitro opravim.

Veste, kje se skriva čarovnija? Čarovnija srečnega zakona, ko je še čas za njega, srčnega starševstva, ki traja do konca življenja, dela/službe, ki človeka izpopolnjuje in osrečuje, iskrenega prijateljstva, ko sediš v družbi ljudi, ki si jih sam izbral za družino in ti po obrazu teče razmazana maskara, kot posledica nebrzdanega smeha zaradi iskrenih pogovorov? Veste, kje se skriva največja čarovnija – da sprejemaš sama sebe takšno, kot si? Z zavedanjem, da SI dovolj dobra, danes, tukaj in zdaj?

V komunikaciji. Tisti, ki jo sama s sabo vodiš v svoji glavi.

Polona

Mit #1: “Čustva na delovnem mestu nimajo kaj iskati”

Kakšno predstavo imate, ko pomislite na “direktorja”? Kaj je prvo, kar vidite v svoji glavi, v svojih mislih?

Kaj pa, ko pomislite na direktorico? Na vodjo?

Se ti dve predstavi razlikujeta?

Večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, si predstavlja direktorja kot samozavestnega, pokončnega človeka, oblečenega v obleko, srajco in kravato:)

In večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, vidi direktorico kot urejeno in konstantno precej napeto in zaskrbljeno žensko:)

Ženskam, ki so v mojih skupinah, dam večkrat domačo nalogo.

Napisati morajo 30 svojih dobrih lastnosti. In “skrbna” je lastnost, ki se pojavi pri prav vseh.

Ženske smo skrbne. Doma in v službi. Rade skrbimo za druge in se žal bolj redko spomnimo, da moramo poskrbeti tudi zase.

 

 

Mit #2: “Ne vzemite tega osebno, samo za posel gre.”

Jutri vam bomo znižali plačo, ampak… ne vzemite tega osebno, samo za posel gre. Jutri boste ostale brez službe, ampak… ne vzemite tega osebno, samo za posel gre. Od jutri naprej bodo vaše stranke pripadle mlajšemu kolegu, ampak… (stavek lahko dokončate same:)

Zgoraj omenjeni stavek ne prinaša nič dobrega. Ko ga nekdo izreče, je načeloma že bilo povedano nekaj, kar nas je prizadelo.

Posel je še kako osebna stvar. In tudi slabe novice se da povedati na spoštljiv in empatičen način, predvsem pa brez namigovanja, naj ne bomo občutljive, naj ostanemo profesionalne in naj ne pretiravamo s svojimi odzivi.

Vabim vas k ogledu kratkega posnetka na to temo in vam hkrati sporočam, da ni nič narobe, če svoj posel, svoje delo, svoje poslanstvo jemljemo osebno.

 

Mit #3: “Moški so bolj primerni za vodje kot ženske”

Tretji mit o vodenju: “Moški so bolj primerni za vodje kot ženske.”

Raziskava, ki so jo delali na prestižni univerzi Harvard pravi, da so moški vodje bolj priljubljeni kot ženske vodje.

V posnetku več o tem:
– kaj ima vodenje opraviti z našo vzgojo,
– zakaj smo ženske same do sebe najbolj stroge,
– zakaj prevečkrat iščemo potrditve in pohvale od zunaj,
– zakaj ob našem delu večkrat čutimo krivdo in
– zakaj prepogosto mislimo, da nismo dovolj dobre.

 

 

Vodi & Inspiriraj

Individualni coaching za vodje

“Sitna sem, ker že drugi dan dežuje.”
“Zaradi partnerja sem nesrečna.”
“Šef me spravlja ob živce.”
“Zaradi sodnika smo izgubili.”
“Učiteljica me ne mara.”

Je to res? So za našo nesrečo, naše neuspehe, našo slabo voljo, za vse, kar se nam v življenju dogaja, res krivi drugi? Dokler za svoja čustva v odnosih krivimo druge, ne moremo spremeniti ničesar. Ostajamo v vlogi žrtve in s tem pogosto tudi manipuliramo z drugimi. Za dobre stvari, ki se nam v življenju zgodijo, seveda ni težko sprejeti odgovornosti. Težje je, ko gre kaj narobe.

Sami smo odgovorni za vse, kar se nam v življenju dogaja. Za uspehe in neuspehe. Za dobro in slabo voljo. Za žalost in srečo. Odgovornost je namreč sprejemanje posledic za svoja dejanja.

Do zdaj smo obdelali štiri strupe v komunikaciji: pritoževanje, kritiziranje, negativizem in obrekovanje. Zadnji, peti, ki nam je še ostal, pa je:

5. NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI // ISKANJE IZGOVOROV

Določeni ljudje so na svoja ramena pripravljeni prevzeti odgovornost zase in za ves svet, spet drugi se temu uspešno izmikajo (pogosto tudi s stavki: “To ni moja stvar”, “Jaz nisem za to plačan”, “Pridem in oddelam svojih 8 ur”, “S tem naj se ukvarjajo drugi” ipd.).

Kje in kako smo se učili odgovornosti? Najprej so bili naši starši tisti, ki so nas učili prevzemanja odgovornosti oz. (ne)prevzemanja posledic naših dejanj. Če smo kot otroci lahko delali napake, potem to lažje počnemo tudi, ko odrastemo. Zavedamo se, da ljudje nismo popolni in da se napake dogajajo. Nekatere se da popraviti, iz drugih se česa naučimo (ali pa tudi ne). Če so naši starši dovolili, da smo nekatere napake popravili, za druge pa smo bili kaznovani, potem so nas že v otroštvu učili prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja. Če pa sta bili kritika in kazen v našem otroštvu s strani naših staršev prehudi, potem nismo želili prevzemati odgovornosti, saj je bilo to za nas preveč boleče. In tega ne želimo tudi, ko odrastemo. Obstaja še tretja možnost – odgovornosti za storjeno napako nam niti ni bilo treba prevzeti, saj so to namesto nas raje storili naši starši.

Če odgovornost raje prelagamo na druge, to pomeni, da nam je nekako lažje, da za vse dobro in slabo, kar se dogaja v našem življenju, ne krivimo sebe, ampak raje s prstom pokažemo na nekoga drugega. S tem nikoli ne pridemo do tega, da bi se zazrli vase, raje ostanemo v vlogi žrtve.

Odgovornost do sebe ne pomeni samo obveznosti, temveč tudi pravice. Med drugim pravico do tega, da sebe postavimo na prvo mesto in da smo to, kar smo. Pomeni odgovornost za svoja misli, čustva in dejanja. Ko to sprejmemo, krvde več ne moremo valiti na druge. Niso nas drugi prizadeli, razjezili, razočarali… Tako smo izbrali sami. In naslednjič lahko izberemo drugače.

Ob vseh vzponih in padcih, ki se nam v življenju dogajajo ali zgodijo, je naša naloga, da najprej sami sebi, v svoji glavi, zastavimo vprašanje: “Kaj pa, če sem za nastalo situacijo odgovorna jaz?” Šele, ko sprejmemo odgovornost, namreč postanemo kapitani lastne ladje.

Iskanje zdrave odgovornosti je zagotovo ena naših najzahtevnejših nalog. Ena tistih, s katero se bomo ukvarjali čez celo življenje.

Po pritoževanju, kritiziranju in negativizmu je pred nami četrti strup v komunikaciji. Po vsem svetu je prav ta najbolj razširjen in najbolj priljubljen. Poslužujemo se ga tako doma, kot na delovnem mestu. Obvladajo ga že otroci, odrasli pa smo ga izpopolnili do te mere, da bi nam moralo biti vsem, ko bomo brali spodnje vrstice, vsaj malo nerodno. Vsi smo namreč na nek način krivi. Eni bolj, drugi manj, ne glede na izobrazbo, spol, veroizpoved, barvo kože ali politično pripadnost:)

Največ časa v komunikaciji, po celem svetu, namreč porabimo za to, da govorimo o drugih ljudeh. Da ‘šimfamo’, ‘obiramo’, ‘obrekujemo’, govorimo drugim ‘za hrbtom’, opravljamo in še kak izraz bi se našel. Skupni imenovalec vsem je, da osebe, o kateri govorimo, ni v naši bližini.

Nekateri priznajo, da to počnejo, tisti, ki to počnejo najbolj ‘sočno’ in najpogosteje, pa pogosto čutijo veliko potrebo po tem, da bi vse okoli sebe prepričali, da oni tega pač ne počnejo.

4. OPRAVLJANJE

“Jaz vsem vse direkt in iskreno povem,” mi je nekoč, ko sem predavala na nekem podjetju, na zelo glasen in s pretiranimi kretnjami podkrepljen način, povedala neka starejša gospa. “Pa vam ni treba,” je bil moj odgovor.

Sama nisem pristaš radikalne iskrenosti. Ne zdi se mi potrebna v vseh primerih in v vseh odnosih, ker lahko tudi s tem, da smo pretirano iskreni in ‘pravičniški’, drugo osebo hitro užalimo. Poleg tega – kdo bi pri hudiču smo mi, da bi morali svoje mnenje vsem povedati v obraz. Še posebej, če nas ni nihče prosil zanj.

Obrekovanje, govorjenje nekomu za hrbtom, je tihi način trpinčenja. In to zelo preprost, saj tistega, ki ga trpinčič, načeloma ni v bližini, kar pomeni, da se niti braniti ne more. Povezano je s sporočanjem negativnih informacij o nekom. S tem, ko iščemo napake drugih, ko se naslajamo nad zmotami, nesrečo, sramoto drugih, se sami malo potolažimo. Če najdemo napake pri drugih, smo mi nekoliko bolj popolni. Opravljamo torej zato, da bi se sami pokazali v boljši luči, da bi poudarili, da smo pomembni in da smo mi tisti, ki imamo prave in ‘verodostojne’ informacije. Opravljanje je najpogosteje povezano s tem, da se pokažemo ‘bolj papeški od samega papeža’, povezano je z obsojanjem in obtoževanjem. Če smo pri tem preveč glasni in ‘pametni’, pa celo s tožbo prizadete strani. Včasih opravljamo preprosto zato, ker je zabavno. Zanimivo, da ljudi v komunikaciji najboj boli to, kar prav sami pogosto in redno počnejo.

Kdo opravlja bolj, moški ali ženske? Oboji približno enako, samo ženske to delamo bolj prefinjeno, bolj s ‘kirurško natančnostjo’ – precizno zadenemo šibko točko in pritiskamo na rano tam, kjer najbolj boli.

Ko vam bo naslednjič nekdo želel povedati nekaj o skupnem znancu ali znanki, lahko  uporabite Sokratov preizkus trojnih filtrov. Postavite se v Sokratovo vlogo. Ko mu je prijatelj želel nekaj povedati o njunem skupnem znancu, ga je Sokrat ustavil in rekel:

“Preden mi to poveš, ti naj zastavim tri vprašanja. Prvič, ali je to, kar mi želiš povedati o drugem, resnično? Drugič, ali je to, kar mi želiš povedati, za njega dobro? In tretjič, ali je to, kar mi želiš povedati, za najinega znanca koristno? Če ni niti eno, niti drugo, niti tretje, mi raje ne govori.”

Enako velja za vse nas. Če nimam povedati ničesar resničnega, dobrega ali koristnega, potem raje sploh ne govorimo.

Iz prve roke vam lahko povem, da boste večkrat, v večih okoljih, če se boste odločili, da  drugim ne boste govorili za njihovim hrbtom, označeni za čudaka. Za osebo, ki se ima za nekaj več. In najbrž boste naslednja žrtev obiranja vi.

Soudeleženi ‘pri zločinu opravljanja’ ste tudi, če stojite tiho poleg tistega, ki pljuva po ostalih. Najbolje je, da jasno in razločno poveste, da vas obrekovanje ne zanima, da spremenite temo ali zapustite prostor.

Ljudje danes pogosto rečejo, da so časi, v katerih živimo, ‘čudni’. Sama bi rekla, da niso čudni časi, ampak so pogosto čudni odnosi, ki jih živimo. Brez obrekovanja, tako doma kot v službi, bodo tako časi kot odnosi lepši. Vso srečo:)

 

Dnevno gre ‘čez naše glave’ skoraj 60.000 misli in naravna tendenca našega razmišljanja je negativna. Kaj to pomeni? Da v 80 odstotkih primerov naši možgani, v vsaki situaciji , najprej pomislijo na nekaj negativnega.

Pa dobra novica? Sami sebe lahko “sprogramiramo” drugače.

Danes obdelujemo tretji “strup v komunukaciji”. Po pritoževanju in kritiziranju je tu:

3. NEGATIVIZEM

Naj vas najprej vprašam… Kakšne novice berete? In kolikokrat dnevno jih prebirate? S kakšnimi ljudmi se družite? In kaj se z njimi pogovarjate? Kako gledate na svet? Je za vas življenje trpljenje? Ni praznik, ampak je delovni dan? Ali verjamete, da vsaka ljubezen enkrat mine? In da ne morete vsak dan jesti potice? Se družite z ljudmi, ob katerih se ne počutite dobro, pa vendar, iz vljudnosti in “ker je vedno bilo tako, zakaj bi bilo zdaj drugače”, stisnete zobe in prikličete na obraz narejen nasmešek? Ste se vajeni pretvarjati in govoriti “ja”, ko vse v vas kriči “ne”? Si večkrat rečete, da nimate sreče? Si večkrat rečete: “To se vedno dogaja samo meni”?

Zakaj so odgovori na ta vprašanja tako pomembni… Ker vse, kar beremo, gledamo, poslušamo ali doživljamo, postane del nas.

Komuniciramo 24 ur dnevno. Komuniciramo od tistega trenutka, ko smo se zjutraj zbudili, do tistega, ko zapremo oči in zaspimo. Pa tudi takrat ne nehamo komunicirati, naša glava dela še naprej, komuniciramo tudi preko sanj.

Ko sem pred mnogimi leti začela ljudi učiti komunicirati, smo dajali poudarek temu, kako se človek pogovarja s sočlovekom, kako učinkovito javno nastopati, kako se lepo izražati. Danes sem prepričana, da je še bolj pomembna tista komunikacija, ki jo sami s sabo, 24 ur dnevno, vodimo v svojih glavah. Ta komunikacija je namreč podlaga za vse druge.

V zadnjem obdobju je med nami vse več jeznih ljudi. Vse več takih, ki svoje počutje in svoj negativizem brez zadržkov in brez filtra sipajo po vsakem, ki jim prekriža pot. Psihologi bi nam povedali, da je ta jeza samo posledica strahu, ki ga čutimo pred neznanim. In neznanega in nedorečenega je v tem času veliko. Tudi sicer statistike Slovencem, kar se pozitivnega ali negativnega razmišljanja tiče, niso ravno naklonjene:

  • vsak deveti odrasli Slovenec trpi za depresijo,
  • 78% Slovenk in Slovencev ne mara svoje službe,
  • skorajda vsak tretji zakon v Sloveniji razpade in
  • letno si življenje vzame približno 4-krat več ljudi, kot jih umre v prometnih nesrečah.

Danes neprimerno več govorimo o izgorelosti, anksioznosti in depresiji, kot smo govorili kadarkoli prej. Še več… vse te pojme žal vse pogosteje uporabljamo tudi, ko govorimo o otrocih in mladostnikih, najpogosteje pa takrat, ko govorimo o ženskah.

Kako si lahko pomagamo, kar se komunikacije tiče? In slednja je pri vsem skupaj seveda bistvena. Nad skorajda ničemer v življenju nimamo absolutne moči – razen nad svojimi mislimi. Kdo bom, se odločim sama. Je skoraj tako preprosto, kot da vklopim ali izklopim stikalo za luč. In hkrati tako zapleteno, da moram v svoje globine, ugotoviti, kakšna so moja prepričanja. Prepričanja so stavki, ki so nam jih nekoč, v otroštvu ali tudi kasneje, ponavljali dovolj dolgo, da smo jim začeli verjeti. Ali pa so jih celo izrekli samo enkrat, mimogrede in bežno, pa vendar so pri nas padli na plodna tla. Torej, kateri so stavki, ki jih sami s sabo premlevamo v svojih glavah? Stavki, ob katerih se ne počutimo dobro, stavki, ali besede, ki so nam jih nekoč povedali na tak način, da jim danes verjamemo in po njih  celo živimo?

Od teh vzorcev, teh prepričanj, ki jih imamo povečini v podzavesti, je namreč odvisno vse:

  • kako komuniciramo,
  • kako sprejemamo komplimente,
  • kako se odzivamo na žaljivke,
  • kako se soočamo z osamljenostjo, strahom, zaupanjem, prevaro.

Edini način, da dobimo nazaj svojo moč je, da imamo popoln nadzor nad svojimi mislimi. In ko pride negativna, jo ustavimo in nežno zamenjamo s pozitivno, s takšno, ki nam služi, ki nam dela dobro.

Torej… kakšne ‘sorte’ ste, kar se pozitivizma ali negativizma tiče? Je za vas kozarec vselej na pol prazen ali na pol poln? Kot klena Štajerka bi zaključila s pozitivno mislijo – v obeh primerih se ga da napolniti:)

O negativizmu sem nedavno predavala tudi na svojem YouTube kanalu. Lepo vabljeni k ogledu:)

Komunikacija je (skoraj) vse. To, da se naučimo dobro govoriti, je nekaj najboljšega, kar lahko storimo zase. Govorjenje nam namreč daje neverjetno moč. Lahko navdihuje, motivira, mobilizira množice. Sposobnost govoriti je najmočnejše orožje, ki ga imamo. In mimogrede… je moč, ki jo ima človek v svojih rokah, mogoče uporabiti v dobro in v slabo? Za “svetlobo” in za “temo”?

Že en sam govor je lahko začetek nečesa. Nečesa velikega in pomembnega ali pa nečesa, s čimer tolčemo po drugih in s tem na nek način “hranimo” sebe in se tako tolažimo, da tudi drugi delajo napake. Napake drugih seveda vidimo prej kot svoje in pogosto znamo o ljudeh, ki so prisotni, še posebej pa o tistih, ki niso, povedati več, kot znajo ti ljudje povedati o samih sebi.

Pretekli teden smo obdelali prvi strup v komunikaciji, pritoževanje. Danes se lotevamo drugega, enega izmed v komunikaciji najpogosteje uporabljenih, to je:

2. KRITIZIRANJE

Če z besedami prenašamo informacije, z neverbalno komunikacijo gradimo odnose. Večkrat ne gre samo za to, kaj rečemo, ampak (predvsem) za to, kako pri tem gledamo. Kadar v komunikaciji kritiziramo, je pogosto naša neverbalna komunikacija še bolj zgovorna kot verbalna. Vsi poznamo izraz “ubijalski pogled”:)

Med vsem, kar lahko uniči naš odnos s sočlovekom, ne glede na to, če govorimo o poslovni ali o zasebni komunikaciji, je kritiziranje na prvem mestu. Zato je nujno, da se že na začetku naučimo, da – če že kritiziramo – vselej kritizamo dejanje in ne človeka. Ne njegove osebnosti, ne njegovega karakterja. Kako vemo, da kritiziramo? Stavke pogosto začenjamo s “ti vedno” ali “ti nikoli”.

Zagotovo tudi vi poznate ljudi, ki kritizirajo vse: koliko je na uličnem pikniku pojedel sosed, kakšen avto si je kupil sodelavec, kako svojega otroka vzgaja sorodnik, kakšno frizuro ima znanka od prijateljevega dedka. Kritiziramo takrat, ko se ne strinjamo z vedenjem drugega človeka, ko smatramo, da bi moral nekaj delati ali narediti drugače, ko imamo občutek, da mi nekaj boljše vemo, kot nekdo drug in ko smo prepričani, da je naše mnenje ali vedenje bolj “pravilno”, kot mnenje ali vedenje druge osebe.

Kritiziranje sicer več pove o tistem, ki kritizira, kot o tistem, ki je kritiziran. Pogosto je povezano s pametovanjem v smislu “jaz delam prav, vsi drugi, ki delajo drugače kot jaz, pa narobe “ in s posledičnim dajanjem nasvetov, za katere nas ni nihče prosil.

Več kritizirajo tisti, ki so bili v svojem zgodnjem otroštvu pogosto kritizirani s strani staršev, sorojencev ali učiteljev. Za otroka, mlajšega od sedem let, vsaka kritika pomeni, da je slab in nesposoben, otrok namreč ni sposoben ločiti med svojim obnašanjem in svojo osebnostjo.

Če ste sami tisti, ki pogosto kritizirate, pa se tega morda niti ne zavedate, je dovolj, če za začetek samo ozavestite svoje besede. Če razmislite o tem, kako pogosto kritizirate in če je ta kritika usmerjena v dejanja določenega človeka ali proti njegovi osebnosti? Dovolj je tudi, če se vprašamo, koliko smo upravičeni kritizirati in če res moramo biti ‘bolj papeški od samega papeža’. Smo res mi poklicani k temu, da govorimo kaj je prav in kaj ne in ali so naša mnenja in dejanja edina zveličana in pravilna?

Kaj narediti, če ste vi tisti, ki ste kritizirani?

Kaj narediti, če ste vi tisti, ki ste kritizirani? Pomislite na to, da je kritika ‘le’ mnenje druge osebe. Nič drugega. Neznanci, ki govorijo o vas, pa pravzaprav govorijo o sebi.

Kritika sicer zaboli le, če pade na lastno rano. In morda je priložnost, ko nas nekdo kritizira, nas pa to prizadene, prava za to, da se vprašamo: “Zakaj me te besede bolijo?”

Naslednji torek nadaljujemo s tretjim strupom v komunikacij: NEGATIVIZMOM.

O strupih v komunikaciji predavam tudi na svojem YouTube kanalu. Vabljeni k ogledu:)

Komunikacija je najbolj spregledana veščina 21. stoletja. Učiti bi se je morali začeti že v vrtcu in v osnovni šoli. Ne samo, kako govoriti, temveč predvsem to, kako misliti. Vem, sliši se čudno, ampak… A si predstavljate, kako krasno bi bilo, če bi nam nekdo že v prvem desetletju našega življenja povedal, da lahko izbiramo svoje misli? Da lahko preženemo tiste, ki nam ne delajo dobro in izbiramo takšne, ki nam služijo?

Hkrati je komunikacija najbolj pomembna veščina, ki se je lahko naučimo. Zakaj? Zato, ker z njo ustvarjamo medosebne odnose. In prav ti so tisti, zaradi katerih smo v življenju srečni, nesrečni in vse nianse vmes.

Ljudje smo sicer v povprečju boljši govorci kot poslušalci. Na žalost pa zelo dobro obvladamo tudi tiste ‘veščine’ v komunikaciji, ki bi se jim bilo najbolje izogniti.

V naslednjih petih tednih, jih bomo obdelali vseh pet. Pet strupov v komunikaciji. Začnimo pri prvem. Vsem nam je dobro poznan, imenuje se:

1. PRITOŽEVANJE

Ste se danes že kaj pritoževali? Nad kom ali nad čem?
– nad vremenom?

  • prometom na poti v službo?
  • slabo kavo na bencinski črpalki?
  • nogavicami, ki spet ležijo poleg koša za umazano perilo, namesto v njem?
  • šefom, ki spet teži?
  • komercialisti, ker niso dovolj prodali?
  • računovodkinjo, ker komplicira?

Poznate tudi vi ljudi, ki se ves čas pritožujejo? Od jutra, ko odprejo oči, do večera, ko jih zaprejo. Pritožujemo se tako na glas, kot tudi v svojih mislih.

Naj vam zaupam skrivnost: ne glede na to, nad čem ali nad kom se pritožujete, v resnici in čisto zares  se vsakič znova pritožujete samo nad enim človekom: nad samim sabo. Ja, prav ste slišali:)

Ko se pritožujemo imamo namreč zgolj dve možnosti: lahko se pritožujemo nad nečem, česar ne moremo spremeniti, ali pa nad nečem, kar lahko spremenimo.

Kadar se pritožujemo nad stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, se v resnici pritožujemo nad našo nezmožnostjo, da s temi stvarmi ali ljudmi živimo. Recimo, pogosto se pritožujemo nad vremenom. Ampak, hkrati se zavedamo, da na vreme nimamo vpliva. Da  vremena ne moremo spremeniti. Torej se v resnici pritožujemo nad tem, da se mi sami nismo sposobni soočiti z mrazom, dežjem ali vročino. Za nas gre! Ne za vreme kot tako.

Kadar pa se pritožujemo nad nečem, kar bi lahko spremenili, pa tega ne naredimo, se spet pritožujemo sami nad sabo, ker se ne spravimo v akcijo, da bi spremenili tisto, kar nas moti. Niste zadovoljni s partnerjem? Lahko se pritožujete še naslednjih 20 let in ne naredite popolnoma nič (po principu: “Saj so vsi enaki!” ali pa “Mah, v življenju je pač treba potrpeti, nič ni idealno!”). Lahko pa svojo energijo, ki bi jo sicer porabili za tarnanje , usmerimo v to, da s partnerjem bolje komuniciramo, imamo več potrpljenja, mu izkazujemo  več ljubezni ali si poiščemo drugega.

Iz tega smo se naučili, da pravzaprav nimamo razloga za pritoževanje. Bodisi sprejmimo, česar ne moremo spremeniti, ali pa se poženimo v akcijo in se lotimo spremembe, ki si je želimo.

Vsakič, ko slišite svoje misli, kako se nad čem pritožujejo, se zavestno ustavite in se vprašajte: “Ali lahko kaj naredim glede trenutne situacije?” Če je odgovor da, potem se nehajte pritoževati in se poženite v reševanje situacije. Če je odgovor ne, potem se odločite, da boste situacijo sprejeli kot dejstvo.

Morda nam bo vsem koristilo tudi to, da vsak v svoji glavi pomislimo na to, da s pritoževanjem dejansko škodimo sebi in vsem okoli nas. Ljudje se sicer pritožujemo zato, ker se nam zdi, da se bomo s tem nekoliko sprostili in dali svoje nezadovoljstvo iz sebe. Hkrati pa s tem tako vplivamo na ljudi okoli nas, da se začnejo pritoževati tudi ti.

Res je, da se med pritoževanjem nekaj sprošča:) Ta “nekaj” je kortizol. Stresni hormon. Ta pa, med drugim, posredno vpliva na rušenje imunskega sistema, kar vpliva na to, da smo še bolj dovzeti za bolezni.

Kaj narediti?

Recimo: Pojdimo v gozd. In se pogovorimo sami s sabo.

Recimo: Zamenjajmo misli. Pritoževanje s hvaležnostjo ——-

Aja, še to… Kar se pritoževanja tiče… Obstaja cela množica ljudi, ki se konstanto pritožujejo nad tem, kako je bilo včasih boljše, kot je danes:) Stari dobri časi, ki se jih spominjamo z neko nostalgijo:) Ker si iz njih zapomnimo samo tisto, kar je bilo dobro, tisto, kar ni bilo, smo pa nenamerno – ali pa namerno – pozabili.

Zakaj se vedno bolj pritožujemo z leti? Starejši smo, več se pritožujemo? Preprosto zato, ker smo imeli, ko smo bili mladi, VEČ upanja:) Morda bi bilo dobro, da z vsakim desetletjem več najdemo tudi kakšen žakelj več upanja:) Ne glede na situacijo, v kateri se nahajamo:)

Pritoževanje kot navada.

Naslednji petek nadaljujemo z drugim strupom v komunikacij: KRITIZIRANJEM.

O strupih v komunikaciji predavam tudi na svojem YouTube kanalu. Vabljeni k ogledu posnetka o PRITOŽEVANJU:)