5 strupov v komunikaciji: negativizem

Dnevno gre ‘čez naše glave’ skoraj 60.000 misli in naravna tendenca našega razmišljanja je negativna. Kaj to pomeni? Da v 80 odstotkih primerov naši možgani, v vsaki situaciji , najprej pomislijo na nekaj negativnega.

Pa dobra novica? Sami sebe lahko “sprogramiramo” drugače.

Danes obdelujemo tretji “strup v komunukaciji”. Po pritoževanju in kritiziranju je tu:

3. NEGATIVIZEM

Naj vas najprej vprašam… Kakšne novice berete? In kolikokrat dnevno jih prebirate? S kakšnimi ljudmi se družite? In kaj se z njimi pogovarjate? Kako gledate na svet? Je za vas življenje trpljenje? Ni praznik, ampak je delovni dan? Ali verjamete, da vsaka ljubezen enkrat mine? In da ne morete vsak dan jesti potice? Se družite z ljudmi, ob katerih se ne počutite dobro, pa vendar, iz vljudnosti in “ker je vedno bilo tako, zakaj bi bilo zdaj drugače”, stisnete zobe in prikličete na obraz narejen nasmešek? Ste se vajeni pretvarjati in govoriti “ja”, ko vse v vas kriči “ne”? Si večkrat rečete, da nimate sreče? Si večkrat rečete: “To se vedno dogaja samo meni”?

Zakaj so odgovori na ta vprašanja tako pomembni… Ker vse, kar beremo, gledamo, poslušamo ali doživljamo, postane del nas.

Komuniciramo 24 ur dnevno. Komuniciramo od tistega trenutka, ko smo se zjutraj zbudili, do tistega, ko zapremo oči in zaspimo. Pa tudi takrat ne nehamo komunicirati, naša glava dela še naprej, komuniciramo tudi preko sanj.

Ko sem pred mnogimi leti začela ljudi učiti komunicirati, smo dajali poudarek temu, kako se človek pogovarja s sočlovekom, kako učinkovito javno nastopati, kako se lepo izražati. Danes sem prepričana, da je še bolj pomembna tista komunikacija, ki jo sami s sabo, 24 ur dnevno, vodimo v svojih glavah. Ta komunikacija je namreč podlaga za vse druge.

V zadnjem obdobju je med nami vse več jeznih ljudi. Vse več takih, ki svoje počutje in svoj negativizem brez zadržkov in brez filtra sipajo po vsakem, ki jim prekriža pot. Psihologi bi nam povedali, da je ta jeza samo posledica strahu, ki ga čutimo pred neznanim. In neznanega in nedorečenega je v tem času veliko. Tudi sicer statistike Slovencem, kar se pozitivnega ali negativnega razmišljanja tiče, niso ravno naklonjene:

  • vsak deveti odrasli Slovenec trpi za depresijo,
  • 78% Slovenk in Slovencev ne mara svoje službe,
  • skorajda vsak tretji zakon v Sloveniji razpade in
  • letno si življenje vzame približno 4-krat več ljudi, kot jih umre v prometnih nesrečah.

Danes neprimerno več govorimo o izgorelosti, anksioznosti in depresiji, kot smo govorili kadarkoli prej. Še več… vse te pojme žal vse pogosteje uporabljamo tudi, ko govorimo o otrocih in mladostnikih, najpogosteje pa takrat, ko govorimo o ženskah.

Kako si lahko pomagamo, kar se komunikacije tiče? In slednja je pri vsem skupaj seveda bistvena. Nad skorajda ničemer v življenju nimamo absolutne moči – razen nad svojimi mislimi. Kdo bom, se odločim sama. Je skoraj tako preprosto, kot da vklopim ali izklopim stikalo za luč. In hkrati tako zapleteno, da moram v svoje globine, ugotoviti, kakšna so moja prepričanja. Prepričanja so stavki, ki so nam jih nekoč, v otroštvu ali tudi kasneje, ponavljali dovolj dolgo, da smo jim začeli verjeti. Ali pa so jih celo izrekli samo enkrat, mimogrede in bežno, pa vendar so pri nas padli na plodna tla. Torej, kateri so stavki, ki jih sami s sabo premlevamo v svojih glavah? Stavki, ob katerih se ne počutimo dobro, stavki, ali besede, ki so nam jih nekoč povedali na tak način, da jim danes verjamemo in po njih  celo živimo?

Od teh vzorcev, teh prepričanj, ki jih imamo povečini v podzavesti, je namreč odvisno vse:

  • kako komuniciramo,
  • kako sprejemamo komplimente,
  • kako se odzivamo na žaljivke,
  • kako se soočamo z osamljenostjo, strahom, zaupanjem, prevaro.

Edini način, da dobimo nazaj svojo moč je, da imamo popoln nadzor nad svojimi mislimi. In ko pride negativna, jo ustavimo in nežno zamenjamo s pozitivno, s takšno, ki nam služi, ki nam dela dobro.

Torej… kakšne ‘sorte’ ste, kar se pozitivizma ali negativizma tiče? Je za vas kozarec vselej na pol prazen ali na pol poln? Kot klena Štajerka bi zaključila s pozitivno mislijo – v obeh primerih se ga da napolniti:)

O negativizmu sem nedavno predavala tudi na svojem YouTube kanalu. Lepo vabljeni k ogledu:)

5 strupov v komunikaciji: kritiziranje

Komunikacija je (skoraj) vse. To, da se naučimo dobro govoriti, je nekaj najboljšega, kar lahko storimo zase. Govorjenje nam namreč daje neverjetno moč. Lahko navdihuje, motivira, mobilizira množice. Sposobnost govoriti je najmočnejše orožje, ki ga imamo. In mimogrede… je moč, ki jo ima človek v svojih rokah, mogoče uporabiti v dobro in v slabo? Za “svetlobo” in za “temo”?

Že en sam govor je lahko začetek nečesa. Nečesa velikega in pomembnega ali pa nečesa, s čimer tolčemo po drugih in s tem na nek način “hranimo” sebe in se tako tolažimo, da tudi drugi delajo napake. Napake drugih seveda vidimo prej kot svoje in pogosto znamo o ljudeh, ki so prisotni, še posebej pa o tistih, ki niso, povedati več, kot znajo ti ljudje povedati o samih sebi.

Pretekli teden smo obdelali prvi strup v komunikaciji, pritoževanje. Danes se lotevamo drugega, enega izmed v komunikaciji najpogosteje uporabljenih, to je:

2. KRITIZIRANJE

Če z besedami prenašamo informacije, z neverbalno komunikacijo gradimo odnose. Večkrat ne gre samo za to, kaj rečemo, ampak (predvsem) za to, kako pri tem gledamo. Kadar v komunikaciji kritiziramo, je pogosto naša neverbalna komunikacija še bolj zgovorna kot verbalna. Vsi poznamo izraz “ubijalski pogled”:)

Med vsem, kar lahko uniči naš odnos s sočlovekom, ne glede na to, če govorimo o poslovni ali o zasebni komunikaciji, je kritiziranje na prvem mestu. Zato je nujno, da se že na začetku naučimo, da – če že kritiziramo – vselej kritizamo dejanje in ne človeka. Ne njegove osebnosti, ne njegovega karakterja. Kako vemo, da kritiziramo? Stavke pogosto začenjamo s “ti vedno” ali “ti nikoli”.

Zagotovo tudi vi poznate ljudi, ki kritizirajo vse: koliko je na uličnem pikniku pojedel sosed, kakšen avto si je kupil sodelavec, kako svojega otroka vzgaja sorodnik, kakšno frizuro ima znanka od prijateljevega dedka. Kritiziramo takrat, ko se ne strinjamo z vedenjem drugega človeka, ko smatramo, da bi moral nekaj delati ali narediti drugače, ko imamo občutek, da mi nekaj boljše vemo, kot nekdo drug in ko smo prepričani, da je naše mnenje ali vedenje bolj “pravilno”, kot mnenje ali vedenje druge osebe.

Kritiziranje sicer več pove o tistem, ki kritizira, kot o tistem, ki je kritiziran. Pogosto je povezano s pametovanjem v smislu “jaz delam prav, vsi drugi, ki delajo drugače kot jaz, pa narobe “ in s posledičnim dajanjem nasvetov, za katere nas ni nihče prosil.

Več kritizirajo tisti, ki so bili v svojem zgodnjem otroštvu pogosto kritizirani s strani staršev, sorojencev ali učiteljev. Za otroka, mlajšega od sedem let, vsaka kritika pomeni, da je slab in nesposoben, otrok namreč ni sposoben ločiti med svojim obnašanjem in svojo osebnostjo.

Če ste sami tisti, ki pogosto kritizirate, pa se tega morda niti ne zavedate, je dovolj, če za začetek samo ozavestite svoje besede. Če razmislite o tem, kako pogosto kritizirate in če je ta kritika usmerjena v dejanja določenega človeka ali proti njegovi osebnosti? Dovolj je tudi, če se vprašamo, koliko smo upravičeni kritizirati in če res moramo biti ‘bolj papeški od samega papeža’. Smo res mi poklicani k temu, da govorimo kaj je prav in kaj ne in ali so naša mnenja in dejanja edina zveličana in pravilna?

Kaj narediti, če ste vi tisti, ki ste kritizirani?

Kaj narediti, če ste vi tisti, ki ste kritizirani? Pomislite na to, da je kritika ‘le’ mnenje druge osebe. Nič drugega. Neznanci, ki govorijo o vas, pa pravzaprav govorijo o sebi.

Kritika sicer zaboli le, če pade na lastno rano. In morda je priložnost, ko nas nekdo kritizira, nas pa to prizadene, prava za to, da se vprašamo: “Zakaj me te besede bolijo?”

Naslednji torek nadaljujemo s tretjim strupom v komunikacij: NEGATIVIZMOM.

O strupih v komunikaciji predavam tudi na svojem YouTube kanalu. Vabljeni k ogledu:)

5 strupov v komunikaciji: pritoževanje

Komunikacija je najbolj spregledana veščina 21. stoletja. Učiti bi se je morali začeti že v vrtcu in v osnovni šoli. Ne samo, kako govoriti, temveč predvsem to, kako misliti. Vem, sliši se čudno, ampak… A si predstavljate, kako krasno bi bilo, če bi nam nekdo že v prvem desetletju našega življenja povedal, da lahko izbiramo svoje misli? Da lahko preženemo tiste, ki nam ne delajo dobro in izbiramo takšne, ki nam služijo?

Hkrati je komunikacija najbolj pomembna veščina, ki se je lahko naučimo. Zakaj? Zato, ker z njo ustvarjamo medosebne odnose. In prav ti so tisti, zaradi katerih smo v življenju srečni, nesrečni in vse nianse vmes.

Ljudje smo sicer v povprečju boljši govorci kot poslušalci. Na žalost pa zelo dobro obvladamo tudi tiste ‘veščine’ v komunikaciji, ki bi se jim bilo najbolje izogniti.

V naslednjih petih tednih, jih bomo obdelali vseh pet. Pet strupov v komunikaciji. Začnimo pri prvem. Vsem nam je dobro poznan, imenuje se:

1. PRITOŽEVANJE

Ste se danes že kaj pritoževali? Nad kom ali nad čem?
– nad vremenom?

  • prometom na poti v službo?
  • slabo kavo na bencinski črpalki?
  • nogavicami, ki spet ležijo poleg koša za umazano perilo, namesto v njem?
  • šefom, ki spet teži?
  • komercialisti, ker niso dovolj prodali?
  • računovodkinjo, ker komplicira?

Poznate tudi vi ljudi, ki se ves čas pritožujejo? Od jutra, ko odprejo oči, do večera, ko jih zaprejo. Pritožujemo se tako na glas, kot tudi v svojih mislih.

Naj vam zaupam skrivnost: ne glede na to, nad čem ali nad kom se pritožujete, v resnici in čisto zares  se vsakič znova pritožujete samo nad enim človekom: nad samim sabo. Ja, prav ste slišali:)

Ko se pritožujemo imamo namreč zgolj dve možnosti: lahko se pritožujemo nad nečem, česar ne moremo spremeniti, ali pa nad nečem, kar lahko spremenimo.

Kadar se pritožujemo nad stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, se v resnici pritožujemo nad našo nezmožnostjo, da s temi stvarmi ali ljudmi živimo. Recimo, pogosto se pritožujemo nad vremenom. Ampak, hkrati se zavedamo, da na vreme nimamo vpliva. Da  vremena ne moremo spremeniti. Torej se v resnici pritožujemo nad tem, da se mi sami nismo sposobni soočiti z mrazom, dežjem ali vročino. Za nas gre! Ne za vreme kot tako.

Kadar pa se pritožujemo nad nečem, kar bi lahko spremenili, pa tega ne naredimo, se spet pritožujemo sami nad sabo, ker se ne spravimo v akcijo, da bi spremenili tisto, kar nas moti. Niste zadovoljni s partnerjem? Lahko se pritožujete še naslednjih 20 let in ne naredite popolnoma nič (po principu: “Saj so vsi enaki!” ali pa “Mah, v življenju je pač treba potrpeti, nič ni idealno!”). Lahko pa svojo energijo, ki bi jo sicer porabili za tarnanje , usmerimo v to, da s partnerjem bolje komuniciramo, imamo več potrpljenja, mu izkazujemo  več ljubezni ali si poiščemo drugega.

Iz tega smo se naučili, da pravzaprav nimamo razloga za pritoževanje. Bodisi sprejmimo, česar ne moremo spremeniti, ali pa se poženimo v akcijo in se lotimo spremembe, ki si je želimo.

Vsakič, ko slišite svoje misli, kako se nad čem pritožujejo, se zavestno ustavite in se vprašajte: “Ali lahko kaj naredim glede trenutne situacije?” Če je odgovor da, potem se nehajte pritoževati in se poženite v reševanje situacije. Če je odgovor ne, potem se odločite, da boste situacijo sprejeli kot dejstvo.

Morda nam bo vsem koristilo tudi to, da vsak v svoji glavi pomislimo na to, da s pritoževanjem dejansko škodimo sebi in vsem okoli nas. Ljudje se sicer pritožujemo zato, ker se nam zdi, da se bomo s tem nekoliko sprostili in dali svoje nezadovoljstvo iz sebe. Hkrati pa s tem tako vplivamo na ljudi okoli nas, da se začnejo pritoževati tudi ti.

Res je, da se med pritoževanjem nekaj sprošča:) Ta “nekaj” je kortizol. Stresni hormon. Ta pa, med drugim, posredno vpliva na rušenje imunskega sistema, kar vpliva na to, da smo še bolj dovzeti za bolezni.

Kaj narediti?

Recimo: Pojdimo v gozd. In se pogovorimo sami s sabo.

Recimo: Zamenjajmo misli. Pritoževanje s hvaležnostjo ——-

Aja, še to… Kar se pritoževanja tiče… Obstaja cela množica ljudi, ki se konstanto pritožujejo nad tem, kako je bilo včasih boljše, kot je danes:) Stari dobri časi, ki se jih spominjamo z neko nostalgijo:) Ker si iz njih zapomnimo samo tisto, kar je bilo dobro, tisto, kar ni bilo, smo pa nenamerno – ali pa namerno – pozabili.

Zakaj se vedno bolj pritožujemo z leti? Starejši smo, več se pritožujemo? Preprosto zato, ker smo imeli, ko smo bili mladi, VEČ upanja:) Morda bi bilo dobro, da z vsakim desetletjem več najdemo tudi kakšen žakelj več upanja:) Ne glede na situacijo, v kateri se nahajamo:)

Pritoževanje kot navada.

Naslednji petek nadaljujemo z drugim strupom v komunikacij: KRITIZIRANJEM.

O strupih v komunikaciji predavam tudi na svojem YouTube kanalu. Vabljeni k ogledu posnetka o PRITOŽEVANJU:)

Moje božično darilo za vas

Kako ste v teh dneh, ko se počasi približujemo zaključku tega, za marsikoga napornega leta?

Predvsem upam, da zdravi. Besedna zveza “Ostani zdrav” je v tem letu gotovo dobila čisto nov pomen.

Predvsem smo se začeli zavedati, da je zdravje vrlina, brez katere ni ničesar drugega. Ne sreče, ne umirjenosti, ne dela, ne počitka, ne rasti, ne odnosov, kot bi jih morda želeli.

Zame je bilo preteklo leto, kljub celotni nepredvidljivi situaciji, eno srečnejših. Za mano je leto, v katerem sem spustila odnose, ki so me dušili, odnose, v katerih sem preživela zgolj, če sem se pretvarjala, da sem nekdo drug.

Malo bolj fina, malo bolj tiha, malo bolj pridna, malo bolj takšna, kot se je pričakovalo, da sem. Na svoj obraz sem dajala maske, dan za dnem, v upanju, da bom bolj všeč tistim, ki so mi bili pomembni.

Že nekaj let vsakodnevno delam na sebi in na svoji osebni rasti, v tem letu pa mi je končno uspelo najti tisto, kar sem dolgo iskala. Vedno bolj avtentično Polono (pot do nje je bila pogosto boleča in povezana z občutkom takšnega strahu, kot ga nisem pred tem občutila še nikoli v življenju). Čeprav se iskanje avtentičnosti/pristnosti pri nas vseh ne bo nikoli zares končalo, sem znotraj sebe končno mirna. S polnim srcem ljubezni do vseh svojih, pa hkrati bolj pogumno in neizprosno samosvoja. Kakšno olajšanje.

Zaradi vsega tega z radostjo pričakujem leto 2022. Podarila sem si 6 – tedenski webinar, v katerem izdelujem svoj “Lifebook”. Pišem premise, vizije, namen in strategije za 12 področij, iz katerih je sestavljeno moje življenje. In poleg neizmerno uživam. Delo na sebi, učenje, napredek in moja osebna rast me osrečujejo, izpopolnjujejo in dajejo smisel mojemu življenju. Pomagam sebi, da lahko posledično pomagam drugim. 

In enako privoščim in želim vam. Investirajte nekaj časa, volje, energije in denarja v 2022 tudi vase. Privoščite sebi ali tistim, ki jih imate radi, darilo, ki jim bo ostalo za vedno. V glavi in v srcu.

Darilni boni

V teh dneh imam za vas darilne bončke, s katerimi lahko več kot odlično štartate na pot svoje osebne preobrazbe. Nežno in počasi. V 21-ih dneh prejmete 21 posnetkov o komunikaciji in javnem nastopu. Kar je več kot dober začetek. Predelate jih lahko kadarkoli želite in jih poslušate kolikokrat želite.


Bonček je tudi primerno darilo, prejmete ga v digitalni obliki in brez čakanja na svoj mail.

Kaj je nujno in kaj pomembno?

“Kje je meja med utrujenostjo in pregorelostjo?”, me je vprašala neznana gospa pred nekaj dnevi.

In potem celo ‘pametno’ nadaljevala v stilu, da se čuva, posluša svoje telo in budno spremlja svoje razpoloženje, ker sama meni, da je “na nitki”.

Ob takšnih stavkih ponavadi ostanem nekaj trenutkov brez besed (in če me katera bolje pozna, ve, da se mi to ne zgodi pogosto:).

Razlika je v tem, kaj je nujno in kaj pomembno

– To, da si vzameš čas zase, ni nujno. Je pa pomembno.

– To, da dovolj spiš, ni nujno. Je pa pomembno.

– To, da ne delaš NIČ, ni nujno. Je pa pomembno.

– To, da si popoldan s svojimi otroci, ni nujno. Je pa pomembno.

– To, da greš na večerjo s prijateljicami, ni nujno. Je pa pomembno.

– To, da počivaš, ko ti telo in glava povesta, da je dovolj, ni nujno. Je pa pomembno.

Veste, kaj je še nujno in pomembno? To, da nehamo leto za letom, 20 let zapored, govoriti, da je “gužva”. “Kako si?” – “Mah, saj veš… gužva.” Če je ves čas gužva, to pomeni, da ne obvladamo organizacije časa. Razumem, da je gužva včasih. Nek projekt, pomembna stranka, otroci in šola, bolezen v družini… Ok. Gužva. Ampak ne more pa biti dan za dnem, mesec za mesecem in leto za letom, gužva.

Kaj naredi športnik, če želi izboljšati svoje rezultate? Najame trenerja. Kaj naredi manager, če želi dvigniti svoj posel na višjo raven? Najame coacha. Kaj naredite vi, ko se želi vaš otrok učiti se igranja na kitaro? Vpišete ga v glasbeno šolo.

Torej? Ne delajte same celo leto tega, kar lahko v pravi “šoli” s pravim “trenerjem” naredite v mesecu dni. 

Rešitev? Ta, da naredite prvi korak:

10. januarja se odpre nova skupina za ženske – vodje (že tretja skupina v zadnjih štirih mesecih).

V teh skupinah smo najprej neznanke, po prvem tednu postanemo znanke, po drugem tednu tolažnice, zaupnice, mentorice, raziskovalke, prijateljice. Verjemite… neznankam v takih skupinah lahko včasih zaupaš več, kot znankam in znancem, ki jih poznaš že celo življenje.

 

Želiš več informacij?

KLIKNI TUKAJ

“Poznam te kot lastno dlan.”

Res? :) Nekje sem prebrala, da so v Nemčiji delali raziskavo, v kateri več kot 90% ljudi NI prepoznalo svoje lastne dlani:) Pa jo lahko kadarkoli pogledamo:) Samo glavo sklonimo ali dlan dvignemo:)

Kaj pa naša obrazna mimika? To vidimo samo takrat, ko stojimo pred ogledalom:)

Kakšna je naša obrazna mimika takrat, ko smo jezni, ko smo v “gužvi”, ko smo v stresu, ko smo razočarani, prestrašeni, prizadeti? In ja, velikokrat smo v teh dneh vse to, kar sem naštela.

Naš obraz je, poleg rok, najpomembnejše sredstvo komuniciranja oz. govorice telesa.

In govorica telesa je pri komunikaciji velikokrat bolj pomembna, kot izrečene besede.

Kakšna je pozitivna govorica telesa? Kaj naj damo roke, medtem ko govorimo? In kam ter kako naj gledamo? Naj prekrižamo noge ali ne? Kako naredimo dober prvi vtis na sodelavca, na stranko ali na poslovnega partnerja? Kako naj, še posebej v teh časih, komuniciramo prijazno in spoštljivo?

ON – LINE predavanje “PRIJAZNO JE BITI PRIJAZEN”. 

Namenjeno vodstvu in zaposlenim v podjetjih, učiteljem in učiteljicam, zdravstvenim delavcem in vsem, ki se vsakodnevno srečujete s komunikacijo z večjim številom ljudi.

90-minutno predavanje Prijazno je biti prijazen govori o komunikaciji, ki je ključna za ustvarjanje dobrih medosebnih odnosov.

Svet, v katerem živimo, namreč ne potrebuje več uspešnih, temveč več prijaznih ljudi.

Več podrobnosti o predavanju najdete s klikom TUKAJ.

Kam pa naj gledam?

“Kam pa naj gledam?”

To je drugo najpogosteje zastavljeno vprašanje na treningih komunikacije, ki jih že več kot 15 let izvajam po vsej Sloveniji (prvo je: “Kam pa naj dam roke?”)

Očesni stik je eno najmočnejših orodij vsakega govorca.

Kaj je torej ena glavnih naloga govorca? Da gleda ljudi, ki jih nagovarja. Ne samo, da jih gleda, ampak da jih tudi vidi!

S pogledom se borimo za pozornost publike, s pogledom prepričujemo, s pogledom dopovedujemo. Jaz gledam vas in vi gledate mene. Tako vem, da imam vašo pozornost in da vam lahko ‘prodam’ svojo idejo, svojo zamisel ali celo – v dobesednem smislu prodaje – svoj produkt.

S pogledom vzpostavljam zaupanje. In slednje je osnova dobre komunikacije.

Ena poglavitnih nalog govorca je, da vse v publiki gleda na tak način, da se počutijo, kot da nagovarja prav njih. In premik k spletnim kameram, ki ga je v zadnjem času naredila velika večina ljudi, nam lahko pri tem še dodatno pomaga.

Zakaj?

Vzemimo za primer, da v neki dvorani ali v nekem prostoru ‘v živo’ nagovarjaš več ljudi hkrati. Največ, kar lahko narediš je, da ‘skeniraš’ njihove obraze. Da s pogledom ustvariš vzdušje, v katerem se ljudje počutijo, kot da si v določenem momentu videl in nagovarjal samo njih.

Zdaj pa pomislite, koliko večji vpliv bi imel vaš govor, če bi lahko z prav vsakim posameznikom, ki ga nagovarjate, vzpostavili pristen očesni stik ves čas vašega govorjenja. Stik, s katerim bi se vsi poslušalci ves čas počutili pomembne in videne.

In prav to lahko ljudem pokažemo skozi kamero na naših računalnikih. Če mislimo  na kamero kot na oči naše publike, se naenkrat prav vsak posameznik počuti pomembnega in videnega. Na tak način, preko spletne kamere, lahko z prav vsakim posameznikom vzpostavimo očesni kontakt. Z vsakim posameznikom in z vsemi hkrati.

Danes je veliko govorjenja in veliko negotovosti prav okoli tega, če lahko vzpostavimo močno povezavo s publiko preko spletnih kamer. In iz lastnih izkušenj vam lahko zagotovim, da to je mogoče. Kamera so oči vašega sogovornika. Uporabite domišljijo:)

> Javni nastop in komunikacija – on-line tečaj komunikacije

Kdo je to? Ona je kao poznana ali kaj?

“Razmišljaš kot kura…”
“Vi kdaj pomislite na to, kako se počutijo otroci od Janše?!”
“Daj, nehaj bluzit, pa se konkretnega dela loti…”

Moje ime je Polona Požgan.

“Kdo je to? Ona je kao poznana ali kaj?”

Opažam, da je to stavek, ki ga določeni ljudje z velikim zadoščenjem zapišejo ob imenu kogarkoli, ki je načeloma poznan večjemu številu ljudi. Roko na srce, v naši državi ni treba biti ravno genialen, da si poznan. Ampak zgoraj zapisano vprašanje berem v zadnjih dneh še pogosteje.

“Kdo je Rebeka Dremelj?”
“Kdo je Ivan Gale?”
“Kdo je to Erika Žnidaršič?”

Če zapišeš tak stavek, tako vprašanje, s tem takoj poveš, da oseba, ki je omenjena v nekem članku, v zvezi z nekim kontekstom, ni niti slučajno vredna (da bi mi priznali), da jo poznamo. Čeprav v resnici vemo, kdo je.

Zgornji stavki, tisti, s katerimi sem začela, pa so samo eni izmed teh, s katerimi me, ko izrazim svoje mnenje, obmetavajo ljudje, ki jih ne poznam in za katere slišim prvič. Včasih me takšni stavki razjezijo, včasih razžalostijo, redko prestrašijo. Ponavadi ob njih ne čutim nič. Včasih me tudi nasmejijo (recimo, tisto s kuro:).

Ali na njih odgovarjam? Ja, pogosto. Na nesramen način? Ne, nikoli. Pa vendar… zakaj se sploh spuščam v to? Zakaj debatiram z ljudmi, ki mi napišejo žaljivko, nesramno pripombo? Zato, ker ne verjamem, da “pametni molčijo”, da “ni vredno”, da “itak ne moreš nikogar spremeniti”. Verjamem, da bi morali vsakega posameznika, ki je v svoji komunikaciji nesramen in žaljiv, na to opomniti. Več nas bo takih, ki bomo na to opominjali, več možnosti je, da bodo naslednjič vsaj za trenutek pomislili, preden bodo spet ‘ustrelili’ nekaj žaljivega. Bodo vsi razmislili, preden bodo nekoga užalili? Ne, seveda ne. Ampak nekateri  (ki bodo prileteli na prijazno ‘mino’:), pa najbrž ja.

Kaj je sploh v nas, ljudeh, da smo se z neznanci pripravljeni spuščati v tako nizkotno komunikacijo, ki smo ji še v posebej povečanem obsegu priča v teh dneh? Od kod izvira ta besedna agresija, cinizem, žaljenje, podcenjevanje? Psihologi bi nam vedeli povedati, da iz strahu. In ta je v tem obdobju še bolj razširjen in še bolj prisoten med nami vsemi. Ker ga ne znamo niti izraziti na pravilen način, niti predelati, se ta strah pretransformira v jezo, ki jo stresamo nase in na druge.

V zadnjem času najbrž tudi vi opažate, da je med nami vse več jeznih ljudi. Kar vsak bi povedal svoje mnenje na katerokoli temo in vsak se je pripravljen z drugim človekom, ki ne razmišlja kot on sam, na smrt spreti. Že o vremenu in o zdravju, kaj šele o političnih opcijah in veljakih, ki jih predstavljajo. “Ker če jaz mislim tako in ti drugače, potem imam jaz prav in ti narobe in posledično to pomeni, da si ti slab človek”. Nekako tako bi lahko poenostavila razmišljanje marsikaterega (anonimnega) ljubitelja debat na forumih.

Morda sem ravno zato, ker sem skorajda vsak dan ukvarjam s prijazno komunikacijo, še bolj občutljiva in dojemljiva na vse, kar v zvezi s komunikacijo slišim danes. Verjamem, da ljudje ne moremo biti prijazni z drugimi, če nismo najprej prijazni s sabo. In verjamem, da ne moremo na lep način komunicirati z drugimi, če najprej na lep način ne komuniciramo sami s sabo.

Zdi se, kot da je prijaznost v teh dneh nekako šla iz mode. Če si prijazen, veljaš za podredljivega, za slabiča, za človeka, ki se ne zaveda resnosti situacije. Prijaznost pogosto vidimo kot slabost, kot lezenje nekomu v tazadnjo. Ponavadi smo bolj prijazni do tistih, ki zasedajo višje položaje, ki  imajo na vizitkah visokoleteče nazive, ki vozijo dobre avte in ki imajo v denarnici kartice, s katerimi nikoli ne presežeš limita. In velikokrat smo manj prijazni do tistih, za katere nespoštljivo presodimo, da nam v življenju tako ali tako ne bodo koristili.

Eden izmed svetovno znanih avtorjev, predavateljev in motivatorjev, Simon Sinek, je v enem svojih predavanj tako lepo povedal, da se lahko samo takrat, ko gremo mimo brezdomca in nekaj prispevamo, počutimo dobro. Če nič ne prispevamo, ni nujno, da se bomo počutili slabo. Ampak dobro se pa zagotovo ne bomo.

Vsi mi smo se rodili z občutkom za empatijo. Vsi imamo čelni reženj, v katerem se skrivajo zrcalni nevroni in ti so ‘odgovorni’ za to, da v življenju sočustvujemo. Da smo empatični. Pa vendar se zdi, še posebej v tem obdobju, ko je Slovenija polarizirana, kot ni bila še nikoli, da so pri nekaterih ljudeh ti zrcalni nevroni nehali delati. Umrli so, s čelnim režnjem vred.

> Predavanje Prijazno je biti prijazen

10 nasvetov za pogumno komunikacijo

Sem Polona Požgan. Skorajda vsak dan stojim v drugem podjetju, pred drugo skupino ljudi, ki jih vidim prvič v življenju. To spada v opis del in nalog, ki jih opravljam v svoji službi.

Kaj delam? Predavam. Učim. Navdihujem.

O čem? O najbolj spregledani veščini 21. stoletja –  o komunikaciji.

Najraje in najpogosteje učim ženske. Več kot 20 let se ukvarjam s komunikacijo, ki jo ženske same s sabo vodimo v svojih glavah.

Zakaj je to tako pomembno? Ker so od komunikacije (ali od pomanjkanja le-te) odvisni odnosi, ki jih imamo z drugimi.

Dobra komunikacija z drugimi pa se vselej začne z dobro komunikacijo, ki jo imamo same s sabo. In na tem področju nam v zadnjem času ne kaže najbolje.

Verjamem, da se večina žensk v svojih mislih z besedami biča, ker poskuša prevečkrat ustreči drugim in premalokrat sebi ter da je čas, da se tega zavemo in to spremenimo.

V skupini, v kateri sem učila skoraj 1400 žensk o komunikaciji, sem opazila, da se po večini vse ukvarjamo s podobnimi izzivi, ki izhajajo iz strahu in pomanjkanja poguma.

Ponavadi sploh ne razmišljamo, da so ti izzivi povezani s komunikacijo, ki jo imamo same s sabo.

Rešitve za te izzive sem strnila v 10 kratkih nasvetov:

1. V svojih mislih si dopovej, da imaš pravico do časa zase. In da ni prav nič narobe s tem, če smo kdaj lene mame, zaspane gospodinje, razvajene žene ali negostoljubne prijateljice.

2. Nauči se dajati IN prejemati. Nehajmo se hvaliti s tem, da smo “superženske” in da zmoremo vse same.

3. Upaj si biti samosvoja. Ne smemo dovoliti, da naša življenja kroji stavek: “Kaj bodo pa drugi rekli?”

4. Vsak dan se pohvali in si povej kaj lepega. To, da imaš rada samo sebe, je najbolj učinkovita poslovna strategija. Verjemi, za večino je to v teoriji neprimerno lažje kot v praksi. Kdaj si si nazadnje povedala kaj lepega? No, vidiš…

5. Zavedaj se, da imaš vedno izbiro. Izbiro, da kreiraš drugačno misel, kot je tista, ki jo imaš v glavi ta trenutek. Drugačne misli nas pripeljejo do tega, da drugače čutimo. To, da bomo drugače čutile, nas bo vodilo do tega, da bomo drugače delale. In to, da bomo drugače delale, nas bo pripeljalo do drugačne realnosti.

6. Drzni si SANJATI. In te sanje naj bodo visokoleteče. Ni nebo meja! Meja je tam, kjer si jo – s komunikacijo – postavimo v svoji glavi.

7. Zaupaj svoji intuiciji. Pogosto je vredna več kot naš intelekt.

8. Dovolj si. Takšna, kot si. Besede, ki smo jih že tolikokrat slišale, pa tako poredko živele.

9. Nauči se izreči najkrajšo, pa hkrati najbolj čarobno besedo: “Ne.” “Ne” drugim, če je to “Ja” za nas.

10. In še deseta, zame najbolj pomembna točka:

NIKOLI ne utišaj svojega glasu zavoljo drugih in njihovega udobja. Svoj glas smo izgubile, ko smo začele mnenje drugih ljudi ceniti bolj kot lastno mnenje. Ko smo govorile stavke, s katerimi smo zadovoljevale pričakovanja drugih ljudi.

Rezultat tega je pretvarjanje v komunikaciji.

Tiho smo, ker mislimo, da smo potem varne.
Tiho smo, ker se nam zdi bolj varno, da smo nevidne.
Tiho smo, ker se bojimo, da naša resnica ni dovolj.
Tiho smo, ker v sebi verjamemo, da se bo zgodilo nekaj hudega, če bomo rekle “ne”.
Tiho smo, ker se bojimo, da nas nekdo ne bo maral, da se bo kdo vznemiril.
Tiho smo, ker smo tako naučene.

Uporabljati svoj glas je osvobajajoče. Na katerih področjih svojega življenja pa ti najpogosteje zamolčiš svojo resnico? Posel, odnosi, ljubezen, denar, zdravje? Kje sploh ne govoriš, kje sploh ne uporabljaš svojega glasu?

Ženske namreč dostikrat ne rečemo nič! Ali pa mislimo eno in rečemo drugo. In potem se čudimo: “A ne vidijo, kako delam? Kako se trudim?”

Ljudje NE vidijo. Zato uporabimo svoj glas! Nihče ne more brati naših misli.

Zaradi vsega zgoraj napisanega je nastala tudi spletna delavnica rEvolucija Ženske.

Delavnica, v kateri se učimo boljše, bolj pogumne, samozavestne in prijazne komunikacije. Ukvarjamo se predvsem s tisto notranjo komunikacijo, ki lahko povzroči pozitiven domino efekt skozi celo tvoje življenje…

Ali, po besedah prejšnjih tečajnic – sproži tvojo notranjo rEvolucijo ;)

Naslednja, že četrta izvedba, se začne 1. februarja 2024. Če ti je tematika zanimiva in si želiš tudi ti v novo leto zakorakati bolj pogumno, samozavestno in lahkotno, te toplo vabim, da si o delavnici prebereš več.

S klikom na spodnjo povezavo se ti bo odprla stran, kjer najdeš vse potrebne informacije – časovnice, bolj natančne teme na delavnici, vtise prejšnjih tečajnic, ceno in vse ostalo, kar te še zanima.

Preberi več o delavnici Revolucija Ženske>>

Z lepimi pozdravi,

Polona

Pa smo jo dobili tudi mi. Korono.

Moj šestletnik Karli se je prejšnji torek pozno popoldan nenadoma umiril, kar mi je nemudoma pognalo radarje v glavi v pripravljenost. Ko je ob 20h rekel, da bi on šel kar spat, mi je bilo zelo jasno, da nekaj ni ok. In na kaj drugega človek pomisli v tem času, kot na korono?

Ob pol enih ponoči je potarnal, da se slabo počuti. Termometer je pokazal 37.5, ker je povedal, da ga boli glava, sem mu dala žličko Calpola. Potem je zaspal, se zjutraj zbudil in deloval zdrav. Ostal je doma, naredila sem test, ki je tisti dan pokazal še eno črtico, naslednji dan pa že dve. Po opravljenem PCR testu smo dobili tudi uradno potrditev, da ima naš fant korono.

Isti dan smo dobili iz šole obvestilo še za starejšega sina, 13 letnega Maksa. Okužba v razredu, karantena (dvojna karantena zanj, torej:).

Tako te dneve preživljamo izolirani v stanovanju, kuhamo, se redimo, razkužujemo, uporabljamo maske ob tesnejših stikih in… pač skušamo ohraniti zdravo pamet. Karli mi seže do popka, večkrat dnevno potrebuje objem (no, ali pa jaz:), zato ga stisnem, vmes gledam gor, proti nebu in upam na najboljše. To je, da ostanem zdrava, da bom lahko skrbela za njega in njegovega brata.

To, zaradi česar sem se odločila napisati ta zapis, pa ni poročilo o našem zdravstvenem stanju, temveč o občutkih, ki so se porajali v meni tekom vsega dogajanja. Verjamem, da se z njimi srečuje (ali pa se še bo) katera med vami, zato vam – vsaj na virtualen način – podajam roko in vam sporočam, da niste same.

Isti trenutek, ko sem izvedela, da je Karli pozitiven, sem padla v nek paničen strah. V moje misli so, kot jezdeci na hitrem konju, pridrveli vsi zlovešči naslovi iz časopisov. Nekaj trenutkov sploh nisem mogla razmišljati in prav čutila sem, kako se mi obraz spreminja v grimaso. Panika. Strah. Obup. Karli ni deloval niti malo bolan, nerviralo ga je zgolj dejstvo, da mora na PCT test. Zvečer in ponoči sem odreagirala na vsak njegov premik, poslušala, kako diha in mu tipala čelo.

Naslednji dan, ko sem se že nekoliko ‘naštelala nazaj’, je moj otrok potartnal, da ga boli v prsih. Vrtiljak. Cunami v moji glavi. Sploh si nisem znala pomagati (kasneje smo ugotovili, da je cel skrivinčen ležal na kavču in gledal risanko in da ga je pravzaprav bolelo to:).

Sama nad sabo sem bila razočarana, da se ne morem poloviti, ko pa toliko vem o komunikaciji, ki se dogaja v moji glavi in toliko o tem, kako premagovati strah. Zato sem v nekem trenutku popolne nemoči, ko je bil starejši sin v svoji sobi izoliran že tri dni, test pa je pokazal okužbo tudi pri mojemu partnerju, sedla za mizo, se vzela v roke in se spomnila na osnovna pravila. Delim jih z vami, morda kateri koristijo:

1. najprej sem začela zavestno, umirjeno in globoko dihati (in to ponovila vsakič znova, večkrat na dan, ko sem začutila znani občutek nemoči),

2. potem sem začela iz svoje glave preganjati vse negativne misli in jih nadomeščati s pozitivnimi,

3. v roke sem vzela svoj priljubljeni blok in začela vanj zapisovati stavke, ki sem jih večkrat dnevno dopolnjevala in vedno znova prebirala:
“Zdrava sem.”

“Verjamem, da bom ostala zdrava in da bom lahko skrbela za svoje ljudi.”

“Močna sem v mislih in v telesu.”

“Moji ljubi bodo ok. Vse bo vredu.”

“Sprejemam vse, kar mi ti dnevi prinašajo.”

“Vsak dan si bom vzela čas za počitek.”

“Ne bom predvidevala, kaj se bo zgodilo.”

“98% naših strahov se nikoli ne uresniči.”

Sliši se preprosto. Morda banalno. Ampak meni je odleglo. Žrmljala sem te stavke, postali so moja mala mantra in počasi sem jim verjela. Danes smo v katranteni osmi dan. Pred nami je še osem karantenskih dni (uradno sama nimam karantene, ker sem cepljena, vendar mi tudi na misel ne pade, da bi šla v takšnem stanju med ljudi). Odpovedala sem vsa predavanja in se prelevila v bolničarko, animatorko in učiteljico. Pečem palačinke, stiskam limone za limonado, ribam ingver, kot božji odposlanec delim tabletke cinka in C vitamina, škropim pod jezike D vitamin in danes sem že trikrat skuhala testenine s tuno.

Ko boste v situaciji, ko vas bo strah (iz kakršnegakoli vzroka), sem tu za vas. Pišite mi in na daleč bom držala vašo roko.

Ps: Pa še posnetek Karlija – drugi dan po PCR testu. Z našimi otročki bo vse ok. Nič ni bolj pomembno, kot to.