Pred kakšnim mesecem sem vozila iz centra Maribora proti domu. Morda sem se vmes preveč zamislila. Ali pa sem, priznam, poleg vožnje počela še kaj drugega. Recimo, z eno roko brskala po torbici, ker se nisem mogla spomniti, kam točno sem vtaknila telefon ali denarnico ali ključe… Rezultat tega ‘multitaskinga’ je bilo nekoliko neodločno menjavanje pasov, povedano drugače, nisem se v sekundi odločila, če bi zavila na desnega ali ostala na levem.

No, v istem trenutku sem za sabo že opazila zelo razburjenega gospoda srednjih let, v velikem avtu, priznane znamke in metalik zlate barve, kako me na mojo neodločnost opominja z metanjem dolgih luči in z zelo zgovorno ter vsakemu jasno razumljeno neverbalno komunikacijo.

Murphy ali vesolje ali pač nekdo je poskrbel, da sva pri naslednjem semaforju zapeljala   vzporedno. In oba hkrati ustavila pred rdečo lučjo.

Prvo sekundo sem pomislila: “Glej naravnost in se delaj, da ga ne vidiš.” Ampak sem zelo kmalu začutila, da se gospod ne dela, da me ne vidi, ampak da mi še vedno daje zgovorne znake v smislu: “Baba prek***, kdo je dal tebi izpit v roke!” Mirno sem strmela v njega in čakala, da je nehal dvigovati roke in dlani nad višino svoje glave, potem pa sem rahlo nagnila glavo na stran, ga pogledala v oči, se mu prijazno nasmehnila in tudi sama dvignila roke v stilu: “Kaj češ, se zgodi, ampak mi je žal!”

Za en sam trenutek se ni mogel odločiti, če naj znori do konca, ampak že v naslednjem trenutku je napetost popustila. Šarmanto se je nasmejal in zamahni z roko v stilu: “Vredu je!” Napetost je  v istem trenutku popustila tudi v mojem trebuhu. Ker priznam, da sem mu želela s ponosno dvignjenim sredincem najprej tudi jaz nakazati, kam naj se ‘odpelje’.

Pa sem kljub temu prvemu impulzu IZBRALA prijaznost. Namesto ponosa, ega, moraliziranja, sovražne (ne)verbalne komunikacije, pritiska v trebuhu, razburjanja, stresa, pokvarjenega trenutka, pokvarjene ure, pokvarjenega dneva. Izbrala sem prijaznost.

Kaj je prijaznost? Mlajša sestra empatije. Kaj je empatija? Zmožnost, da si se sposoben vživeti v čustva nekoga drugega. Zrcalni nevroni, ki se ‘svetijo’ v našem čelnem režnju, poskrbijo za to, da smo srečni, ko je srečen nekdo drug, žalostni, ko gledamo človeka, ki joče, poskrbijo za to, da jočemo skupaj s Kate Winslet v Titaniku in da se režimo kot mačke Režalke, ko gledamo Jim-a Carreya v Butec in Butec.

Projekt in FB skupina Prijazno je biti Prijazen, sta nastala zaradi približno 1600 zaposlenih Slovenk in Slovencev, ki sem jih lansko leto, med marcem in novembrom, učila komunicirati po različnih podjetjih po vsej državi. In ko sem se 24. junija, že rahlo utrujena, peljala na zadnje predavanje  pred dopustom, sem razmišljala, kaj bi lahko rekla, da je skupnega vsem tem ljudem, ki sem jih srečala. Ugotovila sem, da nam manjkajo osnove. Ne strokovno znanje, ampak osnove v človečnosti. Manjka nam to, da bi bili do sočloveka prijazni ali prijazni vsaj malo bolj, kot je to nujno potrebno.

Ko sem zaposlene spraševala, zakaj niso bolj prijazni, sem dobivala najrazličnejše odgovore, med najpogostejšimi je bil: “Ko bo višja plača, bom tudi jaz bolj prijazen.” Osebno bi prav vsakemu med nami privoščila višjo plačo. Sebi in vam. Nam vsem. Pa vendar sem prepričana, da je prijaznost stvar ODLOČITVE in ne stanja na TRR-ju. Prepričana sem, da, recimo, vaših strank prav nič ne zanima, kakšno plačo imate. Tako kot tudi vas ne zanima, kakšno plačo ima prodajalka v trgovini, medicinska sestra na urgenci, mehanik v avtomehanični delavnici ali šofer na mestnem avtobusu. Od vseh pričakujete osnove prijaznosti. Če dobite še malo več, kot se spodobi in je nujno potrebno, boste pa tako ali tako že vsem razlagali: “Kako so pa tam prijaaazniii.”

Zato, ko se boste odločali med strahom in med ljubeznijo, vselej izberite pogum. Ker za ljubezen in z njo povezano prijaznost potrebuješ pogum, medtem ko strah vselej prihaja iz bolečine.

Angleški pregovor pravi, da nikoli ne dobimo druge priložnosti za prvi vtis. Če pa že dobimo priložnost, da slab prvi vtis popravimo, moramo vložiti v to devetkrat več truda kot pri prvem stiku.

Prvi stik s sogovornikom je pomemben, ker si ta v nekaj sekundah ustvari mnenje o tem, s kakšno osebo ima opravka. Naš sogovornik si bo o nas ustvaril prvi vtis, še preden mu bomo dali roko v pozdrav, še preden bomo spregovorili prvo besedo. Ocenjeval nas bo po naši neverbalni komunikaciji: obrazni mimiki, drži, hoji, s katero se mu bomo približevali, po naših življenjski energiji in izraženi toplini. Na podlagi vsega tega se bo nemudoma odločil, če nam lahko zaupa ali ne.

Na razgovor za novo delovo mesto se je vsekakor treba pripraviti vnaprej. Ne stavite na spontanost in na improvozacijo. Slednja je najboljša, če je vnaprej pripravljena. Pozanimati se morate tako o delovnem mestu, na katerega se prijavljate, kot tudi o samem podjetju, kamor odhajate na razgovor.

Seveda ne morete vedeti, kaj vas bo delodajelec spraševal, lahko pa predvidevate, da bo vmes tudi nekaj ‘klasičnih’ vprašanj v smislu: “Zakaj ste se prijavili na razpisano delovno mesto?” “Ker potrebujem službo”, zagotovo ni najboljši odgovor (tudi, če je najbolj iskren:).

Na kaj torej bodite pozorni pri delanju prvega vtisa oziroma pri prvem razgovoru za novo delovno mesto?

  1. Na razgovor ne pridite ne prehitro, ne prepozno. Bodite pravočasni.
  2. Medtem ko čakate na razgovor, ne brskajte po telefonu. Ta naj bo utišan in spravljen v torbo ali v žep (od koder ne bo vsake toliko padel na tla).
  3. Bodite pozorni, kako se rokujete. Vadite doma, s svojimi bližnjimi. Nihče ne zaupa kandidatu z mlahavim stiskom roke, prav tako vam ne bo nihče hvaležen, da ste mu zdrobili članke.
  4. Ko se rokujte, tega ne počnite čez mizo. Stopite okoli mize, do človeka. Pustite sogovorniku, da konča rokovanje.
  5. Torbico ali plašč odložite. Nikar ju ne držite v rokaj, saj delujeta kot ščit. Prav tako, ko sedete, ne prekrižajte rok čez prsi, najbolj bo, da jih položite na naslonjala.
  6. Ne pretvarjajte se, da ste nekdo drug. Ne spreminjajte se v osebo, za kakršno predvidevate, da bi jo vaš bodoči delodajalec rad videl na stolu, na katerem sedite vi.
  7. Ne vdajajte vtis obupanca, ki na vsak način potrebuje službo, hkrati pa ne bodite vzvišeni. Niti nadutost niti pretirana skromnost nista najboljši izbiri.
  8. Poslušajte. In nikar ne blebetajte v tri dni samo zato, ker ste nervozni in ker bi se želeli znebiti neprijetnega občutka. Poslušajte z namenom, da razumete in ne izključno zato, da odgovorite.
  9. Ne tarnajte čez bivšo službo. Ne kritizirajte bivšega šefa in ne pritožujte se nad bivšimi sodelavci.
  10. Bodite pozorni na svojo obrazno mimiko. Naj bo na vaših ustih in v vaših očeh prijeten nasmešek. Takrat seveda, ko je to primerno.

Za to, da bo delovno mesto, ki si ga želite, res vaše, poleg vsega zgoraj naštetega potrebujete še nekaj malega SREČE. In prav slednje vam želim čim več, v vseh situacijah.