10 nasvetov za pogumno komunikacijo

Sem Polona Požgan. Skorajda vsak dan stojim v drugem podjetju, pred drugo skupino ljudi, ki jih vidim prvič v življenju. To spada v opis del in nalog, ki jih opravljam v svoji službi.

Kaj delam? Predavam. Učim. Navdihujem.

O čem? O najbolj spregledani veščini 21. stoletja –  o komunikaciji.

Najraje in najpogosteje učim ženske. Več kot 20 let se ukvarjam s komunikacijo, ki jo ženske same s sabo vodimo v svojih glavah.

Zakaj je to tako pomembno? Ker so od komunikacije (ali od pomanjkanja le-te) odvisni odnosi, ki jih imamo z drugimi.

Dobra komunikacija z drugimi pa se vselej začne z dobro komunikacijo, ki jo imamo same s sabo. In na tem področju nam v zadnjem času ne kaže najbolje.

Verjamem, da se večina žensk v svojih mislih z besedami biča, ker poskuša prevečkrat ustreči drugim in premalokrat sebi ter da je čas, da se tega zavemo in to spremenimo.

V skupini, v kateri sem učila skoraj 1400 žensk o komunikaciji, sem opazila, da se po večini vse ukvarjamo s podobnimi izzivi, ki izhajajo iz strahu in pomanjkanja poguma.

Ponavadi sploh ne razmišljamo, da so ti izzivi povezani s komunikacijo, ki jo imamo same s sabo.

Rešitve za te izzive sem strnila v 10 kratkih nasvetov:

1. V svojih mislih si dopovej, da imaš pravico do časa zase. In da ni prav nič narobe s tem, če smo kdaj lene mame, zaspane gospodinje, razvajene žene ali negostoljubne prijateljice.

2. Nauči se dajati IN prejemati. Nehajmo se hvaliti s tem, da smo “superženske” in da zmoremo vse same.

3. Upaj si biti samosvoja. Ne smemo dovoliti, da naša življenja kroji stavek: “Kaj bodo pa drugi rekli?”

4. Vsak dan se pohvali in si povej kaj lepega. To, da imaš rada samo sebe, je najbolj učinkovita poslovna strategija. Verjemi, za večino je to v teoriji neprimerno lažje kot v praksi. Kdaj si si nazadnje povedala kaj lepega? No, vidiš…

5. Zavedaj se, da imaš vedno izbiro. Izbiro, da kreiraš drugačno misel, kot je tista, ki jo imaš v glavi ta trenutek. Drugačne misli nas pripeljejo do tega, da drugače čutimo. To, da bomo drugače čutile, nas bo vodilo do tega, da bomo drugače delale. In to, da bomo drugače delale, nas bo pripeljalo do drugačne realnosti.

6. Drzni si SANJATI. In te sanje naj bodo visokoleteče. Ni nebo meja! Meja je tam, kjer si jo – s komunikacijo – postavimo v svoji glavi.

7. Zaupaj svoji intuiciji. Pogosto je vredna več kot naš intelekt.

8. Dovolj si. Takšna, kot si. Besede, ki smo jih že tolikokrat slišale, pa tako poredko živele.

9. Nauči se izreči najkrajšo, pa hkrati najbolj čarobno besedo: “Ne.” “Ne” drugim, če je to “Ja” za nas.

10. In še deseta, zame najbolj pomembna točka:

NIKOLI ne utišaj svojega glasu zavoljo drugih in njihovega udobja. Svoj glas smo izgubile, ko smo začele mnenje drugih ljudi ceniti bolj kot lastno mnenje. Ko smo govorile stavke, s katerimi smo zadovoljevale pričakovanja drugih ljudi.

Rezultat tega je pretvarjanje v komunikaciji.

Tiho smo, ker mislimo, da smo potem varne.
Tiho smo, ker se nam zdi bolj varno, da smo nevidne.
Tiho smo, ker se bojimo, da naša resnica ni dovolj.
Tiho smo, ker v sebi verjamemo, da se bo zgodilo nekaj hudega, če bomo rekle “ne”.
Tiho smo, ker se bojimo, da nas nekdo ne bo maral, da se bo kdo vznemiril.
Tiho smo, ker smo tako naučene.

Uporabljati svoj glas je osvobajajoče. Na katerih področjih svojega življenja pa ti najpogosteje zamolčiš svojo resnico? Posel, odnosi, ljubezen, denar, zdravje? Kje sploh ne govoriš, kje sploh ne uporabljaš svojega glasu?

Ženske namreč dostikrat ne rečemo nič! Ali pa mislimo eno in rečemo drugo. In potem se čudimo: “A ne vidijo, kako delam? Kako se trudim?”

Ljudje NE vidijo. Zato uporabimo svoj glas! Nihče ne more brati naših misli.

Zaradi vsega zgoraj napisanega je nastala tudi spletna delavnica rEvolucija Ženske.

Delavnica, v kateri se učimo boljše, bolj pogumne, samozavestne in prijazne komunikacije. Ukvarjamo se predvsem s tisto notranjo komunikacijo, ki lahko povzroči pozitiven domino efekt skozi celo tvoje življenje…

Ali, po besedah prejšnjih tečajnic – sproži tvojo notranjo rEvolucijo ;)

Naslednja, že četrta izvedba, se začne 1. februarja 2024. Če ti je tematika zanimiva in si želiš tudi ti v novo leto zakorakati bolj pogumno, samozavestno in lahkotno, te toplo vabim, da si o delavnici prebereš več.

S klikom na spodnjo povezavo se ti bo odprla stran, kjer najdeš vse potrebne informacije – časovnice, bolj natančne teme na delavnici, vtise prejšnjih tečajnic, ceno in vse ostalo, kar te še zanima.

Preberi več o delavnici Revolucija Ženske>>

Z lepimi pozdravi,

Polona

Pa smo jo dobili tudi mi. Korono.

Moj šestletnik Karli se je prejšnji torek pozno popoldan nenadoma umiril, kar mi je nemudoma pognalo radarje v glavi v pripravljenost. Ko je ob 20h rekel, da bi on šel kar spat, mi je bilo zelo jasno, da nekaj ni ok. In na kaj drugega človek pomisli v tem času, kot na korono?

Ob pol enih ponoči je potarnal, da se slabo počuti. Termometer je pokazal 37.5, ker je povedal, da ga boli glava, sem mu dala žličko Calpola. Potem je zaspal, se zjutraj zbudil in deloval zdrav. Ostal je doma, naredila sem test, ki je tisti dan pokazal še eno črtico, naslednji dan pa že dve. Po opravljenem PCR testu smo dobili tudi uradno potrditev, da ima naš fant korono.

Isti dan smo dobili iz šole obvestilo še za starejšega sina, 13 letnega Maksa. Okužba v razredu, karantena (dvojna karantena zanj, torej:).

Tako te dneve preživljamo izolirani v stanovanju, kuhamo, se redimo, razkužujemo, uporabljamo maske ob tesnejših stikih in… pač skušamo ohraniti zdravo pamet. Karli mi seže do popka, večkrat dnevno potrebuje objem (no, ali pa jaz:), zato ga stisnem, vmes gledam gor, proti nebu in upam na najboljše. To je, da ostanem zdrava, da bom lahko skrbela za njega in njegovega brata.

To, zaradi česar sem se odločila napisati ta zapis, pa ni poročilo o našem zdravstvenem stanju, temveč o občutkih, ki so se porajali v meni tekom vsega dogajanja. Verjamem, da se z njimi srečuje (ali pa se še bo) katera med vami, zato vam – vsaj na virtualen način – podajam roko in vam sporočam, da niste same.

Isti trenutek, ko sem izvedela, da je Karli pozitiven, sem padla v nek paničen strah. V moje misli so, kot jezdeci na hitrem konju, pridrveli vsi zlovešči naslovi iz časopisov. Nekaj trenutkov sploh nisem mogla razmišljati in prav čutila sem, kako se mi obraz spreminja v grimaso. Panika. Strah. Obup. Karli ni deloval niti malo bolan, nerviralo ga je zgolj dejstvo, da mora na PCT test. Zvečer in ponoči sem odreagirala na vsak njegov premik, poslušala, kako diha in mu tipala čelo.

Naslednji dan, ko sem se že nekoliko ‘naštelala nazaj’, je moj otrok potartnal, da ga boli v prsih. Vrtiljak. Cunami v moji glavi. Sploh si nisem znala pomagati (kasneje smo ugotovili, da je cel skrivinčen ležal na kavču in gledal risanko in da ga je pravzaprav bolelo to:).

Sama nad sabo sem bila razočarana, da se ne morem poloviti, ko pa toliko vem o komunikaciji, ki se dogaja v moji glavi in toliko o tem, kako premagovati strah. Zato sem v nekem trenutku popolne nemoči, ko je bil starejši sin v svoji sobi izoliran že tri dni, test pa je pokazal okužbo tudi pri mojemu partnerju, sedla za mizo, se vzela v roke in se spomnila na osnovna pravila. Delim jih z vami, morda kateri koristijo:

1. najprej sem začela zavestno, umirjeno in globoko dihati (in to ponovila vsakič znova, večkrat na dan, ko sem začutila znani občutek nemoči),

2. potem sem začela iz svoje glave preganjati vse negativne misli in jih nadomeščati s pozitivnimi,

3. v roke sem vzela svoj priljubljeni blok in začela vanj zapisovati stavke, ki sem jih večkrat dnevno dopolnjevala in vedno znova prebirala:
“Zdrava sem.”

“Verjamem, da bom ostala zdrava in da bom lahko skrbela za svoje ljudi.”

“Močna sem v mislih in v telesu.”

“Moji ljubi bodo ok. Vse bo vredu.”

“Sprejemam vse, kar mi ti dnevi prinašajo.”

“Vsak dan si bom vzela čas za počitek.”

“Ne bom predvidevala, kaj se bo zgodilo.”

“98% naših strahov se nikoli ne uresniči.”

Sliši se preprosto. Morda banalno. Ampak meni je odleglo. Žrmljala sem te stavke, postali so moja mala mantra in počasi sem jim verjela. Danes smo v katranteni osmi dan. Pred nami je še osem karantenskih dni (uradno sama nimam karantene, ker sem cepljena, vendar mi tudi na misel ne pade, da bi šla v takšnem stanju med ljudi). Odpovedala sem vsa predavanja in se prelevila v bolničarko, animatorko in učiteljico. Pečem palačinke, stiskam limone za limonado, ribam ingver, kot božji odposlanec delim tabletke cinka in C vitamina, škropim pod jezike D vitamin in danes sem že trikrat skuhala testenine s tuno.

Ko boste v situaciji, ko vas bo strah (iz kakršnegakoli vzroka), sem tu za vas. Pišite mi in na daleč bom držala vašo roko.

Ps: Pa še posnetek Karlija – drugi dan po PCR testu. Z našimi otročki bo vse ok. Nič ni bolj pomembno, kot to.

“Glej naravnost in se delaj, da ga ne vidiš!”

Pred kakšnim mesecem sem vozila iz centra Maribora proti domu. Morda sem se vmes preveč zamislila. Ali pa sem, priznam, poleg vožnje počela še kaj drugega. Recimo, z eno roko brskala po torbici, ker se nisem mogla spomniti, kam točno sem vtaknila telefon ali denarnico ali ključe… Rezultat tega ‘multitaskinga’ je bilo nekoliko neodločno menjavanje pasov, povedano drugače, nisem se v sekundi odločila, če bi zavila na desnega ali ostala na levem.

No, v istem trenutku sem za sabo že opazila zelo razburjenega gospoda srednjih let, v velikem avtu, priznane znamke in metalik zlate barve, kako me na mojo neodločnost opominja z metanjem dolgih luči in z zelo zgovorno ter vsakemu jasno razumljeno neverbalno komunikacijo.

Murphy ali vesolje ali pač nekdo je poskrbel, da sva pri naslednjem semaforju zapeljala   vzporedno. In oba hkrati ustavila pred rdečo lučjo.

Prvo sekundo sem pomislila: “Glej naravnost in se delaj, da ga ne vidiš.” Ampak sem zelo kmalu začutila, da se gospod ne dela, da me ne vidi, ampak da mi še vedno daje zgovorne znake v smislu: “Baba prek***, kdo je dal tebi izpit v roke!” Mirno sem strmela v njega in čakala, da je nehal dvigovati roke in dlani nad višino svoje glave, potem pa sem rahlo nagnila glavo na stran, ga pogledala v oči, se mu prijazno nasmehnila in tudi sama dvignila roke v stilu: “Kaj češ, se zgodi, ampak mi je žal!”

Za en sam trenutek se ni mogel odločiti, če naj znori do konca, ampak že v naslednjem trenutku je napetost popustila. Šarmanto se je nasmejal in zamahni z roko v stilu: “Vredu je!” Napetost je  v istem trenutku popustila tudi v mojem trebuhu. Ker priznam, da sem mu želela s ponosno dvignjenim sredincem najprej tudi jaz nakazati, kam naj se ‘odpelje’.

Pa sem kljub temu prvemu impulzu IZBRALA prijaznost. Namesto ponosa, ega, moraliziranja, sovražne (ne)verbalne komunikacije, pritiska v trebuhu, razburjanja, stresa, pokvarjenega trenutka, pokvarjene ure, pokvarjenega dneva. Izbrala sem prijaznost.

Kaj je prijaznost? Mlajša sestra empatije. Kaj je empatija? Zmožnost, da si se sposoben vživeti v čustva nekoga drugega. Zrcalni nevroni, ki se ‘svetijo’ v našem čelnem režnju, poskrbijo za to, da smo srečni, ko je srečen nekdo drug, žalostni, ko gledamo človeka, ki joče, poskrbijo za to, da jočemo skupaj s Kate Winslet v Titaniku in da se režimo kot mačke Režalke, ko gledamo Jim-a Carreya v Butec in Butec.

Projekt in FB skupina Prijazno je biti Prijazen, sta nastala zaradi približno 1600 zaposlenih Slovenk in Slovencev, ki sem jih lansko leto, med marcem in novembrom, učila komunicirati po različnih podjetjih po vsej državi. In ko sem se 24. junija, že rahlo utrujena, peljala na zadnje predavanje  pred dopustom, sem razmišljala, kaj bi lahko rekla, da je skupnega vsem tem ljudem, ki sem jih srečala. Ugotovila sem, da nam manjkajo osnove. Ne strokovno znanje, ampak osnove v človečnosti. Manjka nam to, da bi bili do sočloveka prijazni ali prijazni vsaj malo bolj, kot je to nujno potrebno.

Ko sem zaposlene spraševala, zakaj niso bolj prijazni, sem dobivala najrazličnejše odgovore, med najpogostejšimi je bil: “Ko bo višja plača, bom tudi jaz bolj prijazen.” Osebno bi prav vsakemu med nami privoščila višjo plačo. Sebi in vam. Nam vsem. Pa vendar sem prepričana, da je prijaznost stvar ODLOČITVE in ne stanja na TRR-ju. Prepričana sem, da, recimo, vaših strank prav nič ne zanima, kakšno plačo imate. Tako kot tudi vas ne zanima, kakšno plačo ima prodajalka v trgovini, medicinska sestra na urgenci, mehanik v avtomehanični delavnici ali šofer na mestnem avtobusu. Od vseh pričakujete osnove prijaznosti. Če dobite še malo več, kot se spodobi in je nujno potrebno, boste pa tako ali tako že vsem razlagali: “Kako so pa tam prijaaazniii.”

Zato, ko se boste odločali med strahom in med ljubeznijo, vselej izberite pogum. Ker za ljubezen in z njo povezano prijaznost potrebuješ pogum, medtem ko strah vselej prihaja iz bolečine.

Moč treh minut za dober vtis.

Angleški pregovor pravi, da nikoli ne dobimo druge priložnosti za prvi vtis. Če pa že dobimo priložnost, da slab prvi vtis popravimo, moramo vložiti v to devetkrat več truda kot pri prvem stiku.

Prvi stik s sogovornikom je pomemben, ker si ta v nekaj sekundah ustvari mnenje o tem, s kakšno osebo ima opravka. Naš sogovornik si bo o nas ustvaril prvi vtis, še preden mu bomo dali roko v pozdrav, še preden bomo spregovorili prvo besedo. Ocenjeval nas bo po naši neverbalni komunikaciji: obrazni mimiki, drži, hoji, s katero se mu bomo približevali, po naših življenjski energiji in izraženi toplini. Na podlagi vsega tega se bo nemudoma odločil, če nam lahko zaupa ali ne.

Na razgovor za novo delovo mesto se je vsekakor treba pripraviti vnaprej. Ne stavite na spontanost in na improvozacijo. Slednja je najboljša, če je vnaprej pripravljena. Pozanimati se morate tako o delovnem mestu, na katerega se prijavljate, kot tudi o samem podjetju, kamor odhajate na razgovor.

Seveda ne morete vedeti, kaj vas bo delodajelec spraševal, lahko pa predvidevate, da bo vmes tudi nekaj ‘klasičnih’ vprašanj v smislu: “Zakaj ste se prijavili na razpisano delovno mesto?” “Ker potrebujem službo”, zagotovo ni najboljši odgovor (tudi, če je najbolj iskren:).

Na kaj torej bodite pozorni pri delanju prvega vtisa oziroma pri prvem razgovoru za novo delovno mesto?

  1. Na razgovor ne pridite ne prehitro, ne prepozno. Bodite pravočasni.
  2. Medtem ko čakate na razgovor, ne brskajte po telefonu. Ta naj bo utišan in spravljen v torbo ali v žep (od koder ne bo vsake toliko padel na tla).
  3. Bodite pozorni, kako se rokujete. Vadite doma, s svojimi bližnjimi. Nihče ne zaupa kandidatu z mlahavim stiskom roke, prav tako vam ne bo nihče hvaležen, da ste mu zdrobili članke.
  4. Ko se rokujte, tega ne počnite čez mizo. Stopite okoli mize, do človeka. Pustite sogovorniku, da konča rokovanje.
  5. Torbico ali plašč odložite. Nikar ju ne držite v rokaj, saj delujeta kot ščit. Prav tako, ko sedete, ne prekrižajte rok čez prsi, najbolj bo, da jih položite na naslonjala.
  6. Ne pretvarjajte se, da ste nekdo drug. Ne spreminjajte se v osebo, za kakršno predvidevate, da bi jo vaš bodoči delodajalec rad videl na stolu, na katerem sedite vi.
  7. Ne vdajajte vtis obupanca, ki na vsak način potrebuje službo, hkrati pa ne bodite vzvišeni. Niti nadutost niti pretirana skromnost nista najboljši izbiri.
  8. Poslušajte. In nikar ne blebetajte v tri dni samo zato, ker ste nervozni in ker bi se želeli znebiti neprijetnega občutka. Poslušajte z namenom, da razumete in ne izključno zato, da odgovorite.
  9. Ne tarnajte čez bivšo službo. Ne kritizirajte bivšega šefa in ne pritožujte se nad bivšimi sodelavci.
  10. Bodite pozorni na svojo obrazno mimiko. Naj bo na vaših ustih in v vaših očeh prijeten nasmešek. Takrat seveda, ko je to primerno.

Za to, da bo delovno mesto, ki si ga želite, res vaše, poleg vsega zgoraj naštetega potrebujete še nekaj malega SREČE. In prav slednje vam želim čim več, v vseh situacijah.