Ločenka

Sem ločena.

Kako strašljiv, srhljiv, določen, mračen stavek.

Kot etiketa, ki ti jo nekdo pritisne na sredo čela in s katero boš morala celo življenje hoditi po svetu.

Nisi uspela, nisi zmogla, nisi bila dovolj, ločena si.

“Dve, tri leta, pa prideš k sebi, pa je lažje,” mi je med obdobjem, ko sem se ločevala, rekla prijateljica. Vmes sem včasih štela dneve, kdaj bo minilo to obdobje. Da bo potem vredu.

V resnici ni vredu, dokler ne pospraviš stvari v svoji glavi, se odpoveš enim ljudem in spremeniš odnose z drugimi.

V resnici ne bo nikoli vredu, če ne boš spremenila odnosa s sabo in spoznala, da si samo ti tista, ki lahko to etiketo strga s čela in nanjo zapiše, karkoli želi.

Vsak tretji zakon se danes konča z ločitvijo. Zakaj torej na ločitev še vedno gledamo kot na kugo, ki človeka zaznamuje za celo življenje?

Okolica, ljudje, smo namreč tisti, ki vsako ločevanje naredimo še težje. S čim? S pomilovanjem, obsojanjem, moraliziranjem, kazanjem s prstom, dajanjem nasvetov, za katere nas ni nihče prosil.

“Pa bi ja lahko še zdržala teh par let, da otroci zrastejo.”

“Kaj misliš, da boš našla boljšega? Saj so vsi isti…”

“Takšno je pač življenje, treba je malo zobe stisniti, pa potrpeti.”

S pravo komunikacijo se da rešiti marsikaj. Tudi in predvsem zakon, ki ga imaš sama s sabo – ta traja, hočeš nočeš, do konca življenja.

Ločiti se OD nekoga pogosto pomeni PRITI nazaj, k sebi. Zato se nauči komunicirati s sabo.

Samo tako boš znala komunicirati tudi z drugimi.

>> r(E)volucija se zgodi, ko se vrneš nazaj k sebi .