Tag Archive for: 5 strupov v komunikaciji

“Sitna sem, ker že drugi dan dežuje.”
“Zaradi partnerja sem nesrečna.”
“Šef me spravlja ob živce.”
“Zaradi sodnika smo izgubili.”
“Učiteljica me ne mara.”

Je to res? So za našo nesrečo, naše neuspehe, našo slabo voljo, za vse, kar se nam v življenju dogaja, res krivi drugi? Dokler za svoja čustva v odnosih krivimo druge, ne moremo spremeniti ničesar. Ostajamo v vlogi žrtve in s tem pogosto tudi manipuliramo z drugimi. Za dobre stvari, ki se nam v življenju zgodijo, seveda ni težko sprejeti odgovornosti. Težje je, ko gre kaj narobe.

Sami smo odgovorni za vse, kar se nam v življenju dogaja. Za uspehe in neuspehe. Za dobro in slabo voljo. Za žalost in srečo. Odgovornost je namreč sprejemanje posledic za svoja dejanja.

Do zdaj smo obdelali štiri strupe v komunikaciji: pritoževanje, kritiziranje, negativizem in obrekovanje. Zadnji, peti, ki nam je še ostal, pa je:

5. NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI // ISKANJE IZGOVOROV

Določeni ljudje so na svoja ramena pripravljeni prevzeti odgovornost zase in za ves svet, spet drugi se temu uspešno izmikajo (pogosto tudi s stavki: “To ni moja stvar”, “Jaz nisem za to plačan”, “Pridem in oddelam svojih 8 ur”, “S tem naj se ukvarjajo drugi” ipd.).

Kje in kako smo se učili odgovornosti? Najprej so bili naši starši tisti, ki so nas učili prevzemanja odgovornosti oz. (ne)prevzemanja posledic naših dejanj. Če smo kot otroci lahko delali napake, potem to lažje počnemo tudi, ko odrastemo. Zavedamo se, da ljudje nismo popolni in da se napake dogajajo. Nekatere se da popraviti, iz drugih se česa naučimo (ali pa tudi ne). Če so naši starši dovolili, da smo nekatere napake popravili, za druge pa smo bili kaznovani, potem so nas že v otroštvu učili prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja. Če pa sta bili kritika in kazen v našem otroštvu s strani naših staršev prehudi, potem nismo želili prevzemati odgovornosti, saj je bilo to za nas preveč boleče. In tega ne želimo tudi, ko odrastemo. Obstaja še tretja možnost – odgovornosti za storjeno napako nam niti ni bilo treba prevzeti, saj so to namesto nas raje storili naši starši.

Če odgovornost raje prelagamo na druge, to pomeni, da nam je nekako lažje, da za vse dobro in slabo, kar se dogaja v našem življenju, ne krivimo sebe, ampak raje s prstom pokažemo na nekoga drugega. S tem nikoli ne pridemo do tega, da bi se zazrli vase, raje ostanemo v vlogi žrtve.

Odgovornost do sebe ne pomeni samo obveznosti, temveč tudi pravice. Med drugim pravico do tega, da sebe postavimo na prvo mesto in da smo to, kar smo. Pomeni odgovornost za svoja misli, čustva in dejanja. Ko to sprejmemo, krvde več ne moremo valiti na druge. Niso nas drugi prizadeli, razjezili, razočarali… Tako smo izbrali sami. In naslednjič lahko izberemo drugače.

Ob vseh vzponih in padcih, ki se nam v življenju dogajajo ali zgodijo, je naša naloga, da najprej sami sebi, v svoji glavi, zastavimo vprašanje: “Kaj pa, če sem za nastalo situacijo odgovorna jaz?” Šele, ko sprejmemo odgovornost, namreč postanemo kapitani lastne ladje.

Iskanje zdrave odgovornosti je zagotovo ena naših najzahtevnejših nalog. Ena tistih, s katero se bomo ukvarjali čez celo življenje.

Po pritoževanju, kritiziranju in negativizmu je pred nami četrti strup v komunikaciji. Po vsem svetu je prav ta najbolj razširjen in najbolj priljubljen. Poslužujemo se ga tako doma, kot na delovnem mestu. Obvladajo ga že otroci, odrasli pa smo ga izpopolnili do te mere, da bi nam moralo biti vsem, ko bomo brali spodnje vrstice, vsaj malo nerodno. Vsi smo namreč na nek način krivi. Eni bolj, drugi manj, ne glede na izobrazbo, spol, veroizpoved, barvo kože ali politično pripadnost:)

Največ časa v komunikaciji, po celem svetu, namreč porabimo za to, da govorimo o drugih ljudeh. Da ‘šimfamo’, ‘obiramo’, ‘obrekujemo’, govorimo drugim ‘za hrbtom’, opravljamo in še kak izraz bi se našel. Skupni imenovalec vsem je, da osebe, o kateri govorimo, ni v naši bližini.

Nekateri priznajo, da to počnejo, tisti, ki to počnejo najbolj ‘sočno’ in najpogosteje, pa pogosto čutijo veliko potrebo po tem, da bi vse okoli sebe prepričali, da oni tega pač ne počnejo.

4. OPRAVLJANJE

“Jaz vsem vse direkt in iskreno povem,” mi je nekoč, ko sem predavala na nekem podjetju, na zelo glasen in s pretiranimi kretnjami podkrepljen način, povedala neka starejša gospa. “Pa vam ni treba,” je bil moj odgovor.

Sama nisem pristaš radikalne iskrenosti. Ne zdi se mi potrebna v vseh primerih in v vseh odnosih, ker lahko tudi s tem, da smo pretirano iskreni in ‘pravičniški’, drugo osebo hitro užalimo. Poleg tega – kdo bi pri hudiču smo mi, da bi morali svoje mnenje vsem povedati v obraz. Še posebej, če nas ni nihče prosil zanj.

Obrekovanje, govorjenje nekomu za hrbtom, je tihi način trpinčenja. In to zelo preprost, saj tistega, ki ga trpinčič, načeloma ni v bližini, kar pomeni, da se niti braniti ne more. Povezano je s sporočanjem negativnih informacij o nekom. S tem, ko iščemo napake drugih, ko se naslajamo nad zmotami, nesrečo, sramoto drugih, se sami malo potolažimo. Če najdemo napake pri drugih, smo mi nekoliko bolj popolni. Opravljamo torej zato, da bi se sami pokazali v boljši luči, da bi poudarili, da smo pomembni in da smo mi tisti, ki imamo prave in ‘verodostojne’ informacije. Opravljanje je najpogosteje povezano s tem, da se pokažemo ‘bolj papeški od samega papeža’, povezano je z obsojanjem in obtoževanjem. Če smo pri tem preveč glasni in ‘pametni’, pa celo s tožbo prizadete strani. Včasih opravljamo preprosto zato, ker je zabavno. Zanimivo, da ljudi v komunikaciji najboj boli to, kar prav sami pogosto in redno počnejo.

Kdo opravlja bolj, moški ali ženske? Oboji približno enako, samo ženske to delamo bolj prefinjeno, bolj s ‘kirurško natančnostjo’ – precizno zadenemo šibko točko in pritiskamo na rano tam, kjer najbolj boli.

Ko vam bo naslednjič nekdo želel povedati nekaj o skupnem znancu ali znanki, lahko  uporabite Sokratov preizkus trojnih filtrov. Postavite se v Sokratovo vlogo. Ko mu je prijatelj želel nekaj povedati o njunem skupnem znancu, ga je Sokrat ustavil in rekel:

“Preden mi to poveš, ti naj zastavim tri vprašanja. Prvič, ali je to, kar mi želiš povedati o drugem, resnično? Drugič, ali je to, kar mi želiš povedati, za njega dobro? In tretjič, ali je to, kar mi želiš povedati, za najinega znanca koristno? Če ni niti eno, niti drugo, niti tretje, mi raje ne govori.”

Enako velja za vse nas. Če nimam povedati ničesar resničnega, dobrega ali koristnega, potem raje sploh ne govorimo.

Iz prve roke vam lahko povem, da boste večkrat, v večih okoljih, če se boste odločili, da  drugim ne boste govorili za njihovim hrbtom, označeni za čudaka. Za osebo, ki se ima za nekaj več. In najbrž boste naslednja žrtev obiranja vi.

Soudeleženi ‘pri zločinu opravljanja’ ste tudi, če stojite tiho poleg tistega, ki pljuva po ostalih. Najbolje je, da jasno in razločno poveste, da vas obrekovanje ne zanima, da spremenite temo ali zapustite prostor.

Ljudje danes pogosto rečejo, da so časi, v katerih živimo, ‘čudni’. Sama bi rekla, da niso čudni časi, ampak so pogosto čudni odnosi, ki jih živimo. Brez obrekovanja, tako doma kot v službi, bodo tako časi kot odnosi lepši. Vso srečo:)

 

Dnevno gre ‘čez naše glave’ skoraj 60.000 misli in naravna tendenca našega razmišljanja je negativna. Kaj to pomeni? Da v 80 odstotkih primerov naši možgani, v vsaki situaciji , najprej pomislijo na nekaj negativnega.

Pa dobra novica? Sami sebe lahko “sprogramiramo” drugače.

Danes obdelujemo tretji “strup v komunukaciji”. Po pritoževanju in kritiziranju je tu:

3. NEGATIVIZEM

Naj vas najprej vprašam… Kakšne novice berete? In kolikokrat dnevno jih prebirate? S kakšnimi ljudmi se družite? In kaj se z njimi pogovarjate? Kako gledate na svet? Je za vas življenje trpljenje? Ni praznik, ampak je delovni dan? Ali verjamete, da vsaka ljubezen enkrat mine? In da ne morete vsak dan jesti potice? Se družite z ljudmi, ob katerih se ne počutite dobro, pa vendar, iz vljudnosti in “ker je vedno bilo tako, zakaj bi bilo zdaj drugače”, stisnete zobe in prikličete na obraz narejen nasmešek? Ste se vajeni pretvarjati in govoriti “ja”, ko vse v vas kriči “ne”? Si večkrat rečete, da nimate sreče? Si večkrat rečete: “To se vedno dogaja samo meni”?

Zakaj so odgovori na ta vprašanja tako pomembni… Ker vse, kar beremo, gledamo, poslušamo ali doživljamo, postane del nas.

Komuniciramo 24 ur dnevno. Komuniciramo od tistega trenutka, ko smo se zjutraj zbudili, do tistega, ko zapremo oči in zaspimo. Pa tudi takrat ne nehamo komunicirati, naša glava dela še naprej, komuniciramo tudi preko sanj.

Ko sem pred mnogimi leti začela ljudi učiti komunicirati, smo dajali poudarek temu, kako se človek pogovarja s sočlovekom, kako učinkovito javno nastopati, kako se lepo izražati. Danes sem prepričana, da je še bolj pomembna tista komunikacija, ki jo sami s sabo, 24 ur dnevno, vodimo v svojih glavah. Ta komunikacija je namreč podlaga za vse druge.

V zadnjem obdobju je med nami vse več jeznih ljudi. Vse več takih, ki svoje počutje in svoj negativizem brez zadržkov in brez filtra sipajo po vsakem, ki jim prekriža pot. Psihologi bi nam povedali, da je ta jeza samo posledica strahu, ki ga čutimo pred neznanim. In neznanega in nedorečenega je v tem času veliko. Tudi sicer statistike Slovencem, kar se pozitivnega ali negativnega razmišljanja tiče, niso ravno naklonjene:

  • vsak deveti odrasli Slovenec trpi za depresijo,
  • 78% Slovenk in Slovencev ne mara svoje službe,
  • skorajda vsak tretji zakon v Sloveniji razpade in
  • letno si življenje vzame približno 4-krat več ljudi, kot jih umre v prometnih nesrečah.

Danes neprimerno več govorimo o izgorelosti, anksioznosti in depresiji, kot smo govorili kadarkoli prej. Še več… vse te pojme žal vse pogosteje uporabljamo tudi, ko govorimo o otrocih in mladostnikih, najpogosteje pa takrat, ko govorimo o ženskah.

Kako si lahko pomagamo, kar se komunikacije tiče? In slednja je pri vsem skupaj seveda bistvena. Nad skorajda ničemer v življenju nimamo absolutne moči – razen nad svojimi mislimi. Kdo bom, se odločim sama. Je skoraj tako preprosto, kot da vklopim ali izklopim stikalo za luč. In hkrati tako zapleteno, da moram v svoje globine, ugotoviti, kakšna so moja prepričanja. Prepričanja so stavki, ki so nam jih nekoč, v otroštvu ali tudi kasneje, ponavljali dovolj dolgo, da smo jim začeli verjeti. Ali pa so jih celo izrekli samo enkrat, mimogrede in bežno, pa vendar so pri nas padli na plodna tla. Torej, kateri so stavki, ki jih sami s sabo premlevamo v svojih glavah? Stavki, ob katerih se ne počutimo dobro, stavki, ali besede, ki so nam jih nekoč povedali na tak način, da jim danes verjamemo in po njih  celo živimo?

Od teh vzorcev, teh prepričanj, ki jih imamo povečini v podzavesti, je namreč odvisno vse:

  • kako komuniciramo,
  • kako sprejemamo komplimente,
  • kako se odzivamo na žaljivke,
  • kako se soočamo z osamljenostjo, strahom, zaupanjem, prevaro.

Edini način, da dobimo nazaj svojo moč je, da imamo popoln nadzor nad svojimi mislimi. In ko pride negativna, jo ustavimo in nežno zamenjamo s pozitivno, s takšno, ki nam služi, ki nam dela dobro.

Torej… kakšne ‘sorte’ ste, kar se pozitivizma ali negativizma tiče? Je za vas kozarec vselej na pol prazen ali na pol poln? Kot klena Štajerka bi zaključila s pozitivno mislijo – v obeh primerih se ga da napolniti:)

O negativizmu sem nedavno predavala tudi na svojem YouTube kanalu. Lepo vabljeni k ogledu:)

Komunikacija je (skoraj) vse. To, da se naučimo dobro govoriti, je nekaj najboljšega, kar lahko storimo zase. Govorjenje nam namreč daje neverjetno moč. Lahko navdihuje, motivira, mobilizira množice. Sposobnost govoriti je najmočnejše orožje, ki ga imamo. In mimogrede… je moč, ki jo ima človek v svojih rokah, mogoče uporabiti v dobro in v slabo? Za “svetlobo” in za “temo”?

Že en sam govor je lahko začetek nečesa. Nečesa velikega in pomembnega ali pa nečesa, s čimer tolčemo po drugih in s tem na nek način “hranimo” sebe in se tako tolažimo, da tudi drugi delajo napake. Napake drugih seveda vidimo prej kot svoje in pogosto znamo o ljudeh, ki so prisotni, še posebej pa o tistih, ki niso, povedati več, kot znajo ti ljudje povedati o samih sebi.

Pretekli teden smo obdelali prvi strup v komunikaciji, pritoževanje. Danes se lotevamo drugega, enega izmed v komunikaciji najpogosteje uporabljenih, to je:

2. KRITIZIRANJE

Če z besedami prenašamo informacije, z neverbalno komunikacijo gradimo odnose. Večkrat ne gre samo za to, kaj rečemo, ampak (predvsem) za to, kako pri tem gledamo. Kadar v komunikaciji kritiziramo, je pogosto naša neverbalna komunikacija še bolj zgovorna kot verbalna. Vsi poznamo izraz “ubijalski pogled”:)

Med vsem, kar lahko uniči naš odnos s sočlovekom, ne glede na to, če govorimo o poslovni ali o zasebni komunikaciji, je kritiziranje na prvem mestu. Zato je nujno, da se že na začetku naučimo, da – če že kritiziramo – vselej kritizamo dejanje in ne človeka. Ne njegove osebnosti, ne njegovega karakterja. Kako vemo, da kritiziramo? Stavke pogosto začenjamo s “ti vedno” ali “ti nikoli”.

Zagotovo tudi vi poznate ljudi, ki kritizirajo vse: koliko je na uličnem pikniku pojedel sosed, kakšen avto si je kupil sodelavec, kako svojega otroka vzgaja sorodnik, kakšno frizuro ima znanka od prijateljevega dedka. Kritiziramo takrat, ko se ne strinjamo z vedenjem drugega človeka, ko smatramo, da bi moral nekaj delati ali narediti drugače, ko imamo občutek, da mi nekaj boljše vemo, kot nekdo drug in ko smo prepričani, da je naše mnenje ali vedenje bolj “pravilno”, kot mnenje ali vedenje druge osebe.

Kritiziranje sicer več pove o tistem, ki kritizira, kot o tistem, ki je kritiziran. Pogosto je povezano s pametovanjem v smislu “jaz delam prav, vsi drugi, ki delajo drugače kot jaz, pa narobe “ in s posledičnim dajanjem nasvetov, za katere nas ni nihče prosil.

Več kritizirajo tisti, ki so bili v svojem zgodnjem otroštvu pogosto kritizirani s strani staršev, sorojencev ali učiteljev. Za otroka, mlajšega od sedem let, vsaka kritika pomeni, da je slab in nesposoben, otrok namreč ni sposoben ločiti med svojim obnašanjem in svojo osebnostjo.

Če ste sami tisti, ki pogosto kritizirate, pa se tega morda niti ne zavedate, je dovolj, če za začetek samo ozavestite svoje besede. Če razmislite o tem, kako pogosto kritizirate in če je ta kritika usmerjena v dejanja določenega človeka ali proti njegovi osebnosti? Dovolj je tudi, če se vprašamo, koliko smo upravičeni kritizirati in če res moramo biti ‘bolj papeški od samega papeža’. Smo res mi poklicani k temu, da govorimo kaj je prav in kaj ne in ali so naša mnenja in dejanja edina zveličana in pravilna?

Kaj narediti, če ste vi tisti, ki ste kritizirani?

Kaj narediti, če ste vi tisti, ki ste kritizirani? Pomislite na to, da je kritika ‘le’ mnenje druge osebe. Nič drugega. Neznanci, ki govorijo o vas, pa pravzaprav govorijo o sebi.

Kritika sicer zaboli le, če pade na lastno rano. In morda je priložnost, ko nas nekdo kritizira, nas pa to prizadene, prava za to, da se vprašamo: “Zakaj me te besede bolijo?”

Naslednji torek nadaljujemo s tretjim strupom v komunikacij: NEGATIVIZMOM.

O strupih v komunikaciji predavam tudi na svojem YouTube kanalu. Vabljeni k ogledu:)

Komunikacija je najbolj spregledana veščina 21. stoletja. Učiti bi se je morali začeti že v vrtcu in v osnovni šoli. Ne samo, kako govoriti, temveč predvsem to, kako misliti. Vem, sliši se čudno, ampak… A si predstavljate, kako krasno bi bilo, če bi nam nekdo že v prvem desetletju našega življenja povedal, da lahko izbiramo svoje misli? Da lahko preženemo tiste, ki nam ne delajo dobro in izbiramo takšne, ki nam služijo?

Hkrati je komunikacija najbolj pomembna veščina, ki se je lahko naučimo. Zakaj? Zato, ker z njo ustvarjamo medosebne odnose. In prav ti so tisti, zaradi katerih smo v življenju srečni, nesrečni in vse nianse vmes.

Ljudje smo sicer v povprečju boljši govorci kot poslušalci. Na žalost pa zelo dobro obvladamo tudi tiste ‘veščine’ v komunikaciji, ki bi se jim bilo najbolje izogniti.

V naslednjih petih tednih, jih bomo obdelali vseh pet. Pet strupov v komunikaciji. Začnimo pri prvem. Vsem nam je dobro poznan, imenuje se:

1. PRITOŽEVANJE

Ste se danes že kaj pritoževali? Nad kom ali nad čem?
– nad vremenom?

  • prometom na poti v službo?
  • slabo kavo na bencinski črpalki?
  • nogavicami, ki spet ležijo poleg koša za umazano perilo, namesto v njem?
  • šefom, ki spet teži?
  • komercialisti, ker niso dovolj prodali?
  • računovodkinjo, ker komplicira?

Poznate tudi vi ljudi, ki se ves čas pritožujejo? Od jutra, ko odprejo oči, do večera, ko jih zaprejo. Pritožujemo se tako na glas, kot tudi v svojih mislih.

Naj vam zaupam skrivnost: ne glede na to, nad čem ali nad kom se pritožujete, v resnici in čisto zares  se vsakič znova pritožujete samo nad enim človekom: nad samim sabo. Ja, prav ste slišali:)

Ko se pritožujemo imamo namreč zgolj dve možnosti: lahko se pritožujemo nad nečem, česar ne moremo spremeniti, ali pa nad nečem, kar lahko spremenimo.

Kadar se pritožujemo nad stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, se v resnici pritožujemo nad našo nezmožnostjo, da s temi stvarmi ali ljudmi živimo. Recimo, pogosto se pritožujemo nad vremenom. Ampak, hkrati se zavedamo, da na vreme nimamo vpliva. Da  vremena ne moremo spremeniti. Torej se v resnici pritožujemo nad tem, da se mi sami nismo sposobni soočiti z mrazom, dežjem ali vročino. Za nas gre! Ne za vreme kot tako.

Kadar pa se pritožujemo nad nečem, kar bi lahko spremenili, pa tega ne naredimo, se spet pritožujemo sami nad sabo, ker se ne spravimo v akcijo, da bi spremenili tisto, kar nas moti. Niste zadovoljni s partnerjem? Lahko se pritožujete še naslednjih 20 let in ne naredite popolnoma nič (po principu: “Saj so vsi enaki!” ali pa “Mah, v življenju je pač treba potrpeti, nič ni idealno!”). Lahko pa svojo energijo, ki bi jo sicer porabili za tarnanje , usmerimo v to, da s partnerjem bolje komuniciramo, imamo več potrpljenja, mu izkazujemo  več ljubezni ali si poiščemo drugega.

Iz tega smo se naučili, da pravzaprav nimamo razloga za pritoževanje. Bodisi sprejmimo, česar ne moremo spremeniti, ali pa se poženimo v akcijo in se lotimo spremembe, ki si je želimo.

Vsakič, ko slišite svoje misli, kako se nad čem pritožujejo, se zavestno ustavite in se vprašajte: “Ali lahko kaj naredim glede trenutne situacije?” Če je odgovor da, potem se nehajte pritoževati in se poženite v reševanje situacije. Če je odgovor ne, potem se odločite, da boste situacijo sprejeli kot dejstvo.

Morda nam bo vsem koristilo tudi to, da vsak v svoji glavi pomislimo na to, da s pritoževanjem dejansko škodimo sebi in vsem okoli nas. Ljudje se sicer pritožujemo zato, ker se nam zdi, da se bomo s tem nekoliko sprostili in dali svoje nezadovoljstvo iz sebe. Hkrati pa s tem tako vplivamo na ljudi okoli nas, da se začnejo pritoževati tudi ti.

Res je, da se med pritoževanjem nekaj sprošča:) Ta “nekaj” je kortizol. Stresni hormon. Ta pa, med drugim, posredno vpliva na rušenje imunskega sistema, kar vpliva na to, da smo še bolj dovzeti za bolezni.

Kaj narediti?

Recimo: Pojdimo v gozd. In se pogovorimo sami s sabo.

Recimo: Zamenjajmo misli. Pritoževanje s hvaležnostjo ——-

Aja, še to… Kar se pritoževanja tiče… Obstaja cela množica ljudi, ki se konstanto pritožujejo nad tem, kako je bilo včasih boljše, kot je danes:) Stari dobri časi, ki se jih spominjamo z neko nostalgijo:) Ker si iz njih zapomnimo samo tisto, kar je bilo dobro, tisto, kar ni bilo, smo pa nenamerno – ali pa namerno – pozabili.

Zakaj se vedno bolj pritožujemo z leti? Starejši smo, več se pritožujemo? Preprosto zato, ker smo imeli, ko smo bili mladi, VEČ upanja:) Morda bi bilo dobro, da z vsakim desetletjem več najdemo tudi kakšen žakelj več upanja:) Ne glede na situacijo, v kateri se nahajamo:)

Pritoževanje kot navada.

Naslednji petek nadaljujemo z drugim strupom v komunikacij: KRITIZIRANJEM.

O strupih v komunikaciji predavam tudi na svojem YouTube kanalu. Vabljeni k ogledu posnetka o PRITOŽEVANJU:)