Polona Požgan je po osnovni izobrazbi diplomirana zgodovinarka in diplomirana politologinja. Vendar se s svojo stroko ni nikoli zares ukvarjala. Se pa zadnjih 24 let ukvarja z mislimi, z besedami in s stavki. Obrača, prilagaja, izvaja in interpretira jih na radiu, na televiziji, občasno na gledaliških odrih, predvsem pa preko predavanj, tečajev in delavnic.

Med drugim je tudi ustanoviteljica projekta Prijazno je biti Prijazen. Ravno to je bil povod za intervju – pogovarjali smo se o pomenu dobrih odnosov v podjetjih, kar je tudi v srčiki projekta Zlata nit, izbora najboljših zaposlovalcev.

Dnevnik že 16. leto s projektom Zlata nit osvetljuje pomembnost odnosov na delovnem mestu, še več, zahvaljujoč Dnevnikovemu projektu Zlata nit je Slovenija prva država na svetu, ki sistematično meri kakovost odnosov na delovnem mestu. Tudi vi raziskujete področje odnosov. Kaj opažate? Kaj vas skrbi, kaj navdihuje?

Dovolite, da začnem s tem, kaj me navdihuje. Skorajda vsak dan sem v drugem podjetju, stojim pred različno velikimi skupinami ljudi in tisto, kar najprej poiščem na obrazih, ki jih gledam, je nasmeh. Ni nujno, da je namenjen prav meni, lahko je to nasmeh ali prijazen pogled, ki ga zaposleni namenjajo sodelavcem. To dvoje namreč v prostor prinese čisto posebno energijo, tiste vrste, v kateri se da ustvarjati odnose.

Kaj me skrbi? Predvsem to, da je stanje zavzetosti in sreče zaposlenih v slovenskih podjetjih še vedno precej nizko. Srečo na delovnem mestu lahko ustvarimo zgolj z odnosi, slednje pa gradimo s komunikacijo. Z veščino, o kateri se večina ljudi ni učila nikoli v življenju. In to dejstvo bi moralo skrbeti vse nas.

Na delovnem mestu se pravzaprav srečujemo s podobnimi zadevami kot zunaj njega: z odnosi in z razvojem lastnega potenciala v doseganju rezultatov, ki imajo smisel. V glavnem gre za stvari, ki ne zahtevajo finančnih vložkov, temveč predvsem naš angažma, čas in predanost. Vsega navedenega nam, iz različnih vzrokov, pogosto manjka.

Kako so povezani prijaznost in dobri odnosi na delovnem mestu?

Najprej naj pojasnim, da imam sama, ko govorim o prijaznosti, vselej v mislih dva vidika: prijaznost do sebe in posledično prijaznost do drugih. Verjamem, da človek ne more biti prijazen do drugih, če ni najprej prijazen do sebe. Tu imam v mislih predvsem komunikacijo, ki jo vodimo sami s sabo. In na tem področju imamo Slovenke in Slovenci še kar nekaj rezerv.

Pod prijazna vedenja štejem skrb zase – tudi zato, da lahko posledično skrbimo za druge. Prijaznost v komunikaciji in odnosih ne pomeni lezenje nekomu v tazadnjo ali strinjanja s tem, da nekdo pometa z nami. Prijaznost v mojem kontekstu pomeni spoštljivo postavljanje mej, zmožnost, izgovoriti “ne”, ko je to potrebno, prevzemanje odgovornosti in spoštovanje različnih mnenj in pogledov. V tem kontekstu je prijaznost bistvo in sestavni del vsakega dobrega odnosa.

»Korporativno komuniciranje prevečkrat spominja na bojno polje. Podjetja od svojih zaposlenih zahtevajo in pričakujejo poslovne rezultate ne glede na ceno, ki jo le-ti pri tem plačajo,,« piše na vasi spletni strani. Zakaj je prijaznost zaposlenih zelo nizko na seznamu prednostnih nalog poslovnežev?

Zato, ker številni delodajalci na posel še vedno gledajo zgolj iz vidika zaslužka in menijo, da so odnosi sekundarnega pomena. Pridi, oddelaj svoje delo in pojdi domov. Približno takšna je preživeta miselnost iz prejšnjih časov. In ta miselnost je zavedno ali nezavedno, preko vodij, še vedno prisotna v številnih podjetjih.

Po drugih strani raziskave pravijo, da srečni zaposleni ustvarijo za 37 odstotkov večjo prodajo, so za 31 odstotkov bolj produktivni in za 19 odstotkov bolj natančni. Sreče na delovnem mestu pa torej ne ustvarjamo zgolj s plačo, gajbicami s sadjem in mesečnimi vstopnicami za fitnes, temveč predvsem z odnosi, katerih osnova so prijaznost, spoštljivost ter odprta in pozitivna komunikacija.

Kje so nevarnosti takšnih odnosov?

V večji fluktuaciji zaposlenih, v tem, da zaposleni slabše delajo, so manj produktivni, manj zavzeti, manj predani, saj prihajajo na delovno mesto nesrečni, nerazpoloženi in brez prave motivacije za delo ali za odnose. Ob čemer ne pozabimo, da se razpoloženje, znanstveno dokazano, prenaša. Menim, da Slovenke in Slovenci nimamo težav s stroko, imamo pa znotraj (in zunaj) podjetij pogosto težave z odnosi. Tudi z odnosom, ki ga imamo sami s sabo.

Pri sreči na delovnem mestu nas ovirajo predvsem strah, zmeda, osamljenost, pomanjkanje nadzora in boj za preživetje.

Ključni izzivi organizacij v prihodnje bodo predvsem v vodenju in upravljanju ljudi in organizacij. Zgoditi se mora premik miselnosti, kjer se uspešnost definira zgolj in samo na podlagi številk in dobička. Trenutno je takšnih organizacij še vedno okoli 70 odstotkov in te organizacije bodo v prihodnosti imele težave s tem, da prihaja čas, ko je treba v ospredje postaviti ljudi.

Imate kakšen enostaven nasvet, kaj narediti, ko vstanemo na levo nogo in kaj, ko z levo nogo vstanejo naši sodelavci?

Sama nisem pristaš toksične pozitivnosti. Zavedam se, da človek pač ne more biti vsak dan dobre volje in odlično razpoložen. Če bi znali to svoje razpoloženje z enim ali dvema stavkoma skomunicirati na prijazen način, bi bilo to zagotovo dobrodošlo. Za svoje razpoloženje smo odgovorni sami in zanj niso krivi naši sodelavci. Hkrati pa je pomembno, da tudi sodelavcu dopustimo slab dan in da njegovega razpoloženja ne prenašamo nase. Če smo slabe volje in smo vstali na levo nogo, pa to seveda še ne pomeni, da smo lahko neprijazni ali nespoštljivi do drugih.

»Svet, v katerem živimo, namreč ne potrebuje več uspešnih, temveč več prijaznih ljudi,« pravite. Pa vseeno, ali niso prijazni ljudje pogosto razumljeni kot naivni? Ali je prijaznost lahko tudi izkoriščana?

Ja, prijaznost je pogosto razumljena kot slabost, kot šibkost. Pa vendar so lahko najbolj prijazni prav ljudje, ki imajo v sebi pravo mero samozavesti, ki se zavedajo, da se jim ni treba pred nikomer braniti in pred nikomer dokazovati. Prijaznost je mlajša sestra empatije. In ne pomeni zgolj, da znaš prijazno govoriti, temveč predvsem, da znaš dobro poslušati. Sebe in druge. V tem kontekstu prijaznost in naivnost nimata dosti skupnega. Še posebej, če imamo najprej v mislih prijaznost do sebe, ki je torej predpogoj za to, da smo lahko prijazni tudi do drugih.

Pred kratkim je izšla vaša knjiga Govori in inspiriraj. Kaj sporočate z njo? Kaj bi želeli, da si bralci najbolj zapomnijo?

Knjiga je osnovni priročnik za komunikacijo, iz katere bo vsak bralec vzel tisto, kar mu v določenem trenutku najbolj služi. Morda bo to poglavje o tem, kako zmanjšati tremo ali o tem, kam med nastopom gledati in kam “pospraviti” roke. Spisna je tako, da jo lahko preberemo enkrat ali jemljemo s police vedno znova in zgolj ponovimo tisto, kar nam v komunikaciji povzroča največ izzivov.

Članek je bil objavljen 23. septembra 2022 v reviji Dnevnik.