Včasih sem bila prepričana, da imam vse pod kontrolo…

“Mogoče je pa boljše, da poslušaš nasvete tvojih psihologov ali psihiatrov ali kamorkoli pač že hodiš”, mi je nekoč preko sms-a zabrusila neka sorodnica.

Žal ne morem več preveriti, kaj točno je zapisala, ker sem tisto sporočilo kmalu izbrisala. Zdelo se mi je neznosno žaljivo in zaradi njega sem bila tako globoko prizadeta, da ga nisem želela imeti shranjenega v svojem telefonu.

Koliko predsodkov ima še vedno marsikdo, če človek na glas pove, da obiskuje psihoterapevta! Dejansko si lahko označen za zmešanega, za neuravnovešenega, za slabiča, za nekoga, ki pretirava, ker “to pa res ni potrebno”.

Med drugim sem sama slišala tudi, da sem, odkar hodim na psihoterapijo, “najbolj pametna” in da se še nikoli nisem obnašala tako nesramno (to je bilo obdobje, ko sem začela postavljati svoje meje in se ob tem ne čutiti krivo:).

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem prvič prišla na psihoterapijo. To je bilo sedem let nazaj. Sedla sem na stol pred uveljavljeno psihoterapevtko in moj prvi stavek je bil: “Glejte, pri meni ni treba, da kopljeva po mojem otroštvu in iščeva neke nezaceljene rane, jaz potrebujem samo nasvet v zvezi s tem in tem.”

Ženska je komaj zadrževala smeh, meni se je pa zdelo, da imam pod kontrolo popolnoma vse, razen tiste dotične situacije:)) No, zdaj ko pišem te vrstice in se spominjam tega, gre na smeh meni:)) Zgodba se je namreč končala tako, da sem šest let brskala po svojem otroštvu:))))

Vmes sem doživljala trenutke trme, ki je pred tem nisem občutila še nikoli. Nekoč sem celo sedela pred omenjeno psihoterapevtko in jo s cinizmom v glasu spraševala, o čem točno razmišlja, ko ji sama pripovedujem neke stvari iz svojega življenja. Drezala sem v njo, če ji je dolgčas, medtem ko ji že stoti klient tarna zaradi ene in iste težave. Moj bog, uboga ženska:)))) Neskončno sem ji hvaležna, da me je vzdržala:)))

In globoko hvaležna sem sama sebi, da sem se odločila za te terapije. Ni bilo vedno prijetno, sem pa zelo dobro spoznala samo sebe (nikakor ne v celoti, še vedno se presenečam:))), ampak… sem pa na dobri poti, da se v celoti sprejemam in da znam danes tudi sama poiskati kak odgovor v svojem otroštvu in odraščanju.

Če ima še katera od vas podobne pomisleke, kot jih je imela moja sorodnica, naj vam povem, da je zame psihoterapija podobno “naravno” početje kot obisk fitnesa. Na fitnesu skrbimo za svoje telo, na psihoterapiji za svoj um.

Zato – poiščite pomoč, če jo potrebujete. Sama vam seveda ne morem pomagati na področju psihoterapije, lahko pa vam na področju komunikacije.

Tudi in predvsem tiste, ki jo same s sabo vodimo v svojih bučkah. Ta je najbolj pomembna.

Glede na potrebe in največje izzive, s katerimi se soočamo ženske, sem pripravila čisto poseben program, primeren za skorajda vsako žensko srce in um – rEvolucija ženske.