Adma intervju: »Komunikaciji sem posvetila več kot 20 let svoje kariere«

Polona Požgan je po osnovni izobrazbi diplomirana zgodovinarka in diplomirana politologinja. Vendar se s svojo stroko ni nikoli zares ukvarjala. Že 22 let je medijsko izpostavljena predavateljica komunikacije in retorike, ki na svojih predavanjih s poslušalci na energičen in motivacijski način deli svoje znanje, izkušnje in zgodbe. Dobršnemu delu javnosti je znana tudi kot radijska moderatorka in televizijska voditeljica, v zadnjem času pa svoje znanje in izkušnje predaja tudi na spletnih tečajih, treningih in seminarjih.

MAJA FISTER

Besede, ki jih prenaša ljudem, so njena največja strast. Njena služba je hkrati njen hobi, najlepše pri njenem delu pa je, da prinaša osebno rast tako zanjo samo kot za udeležence njenih programov. Za Polono je smisel življenja prav osebna rast in spoznavanje samih sebe, podlaga za oboje pa je seveda komunikacija. S tem je krog sklenjen. A sama pravi, da je njena najbolj pomembna in najbolj zvezdniška vloga v življenju zagotovo ta, da je mama. Sinova Maks in Karli obiskujeta osnovno šolo, Polona pa skupaj s svojo družino živi v Mariboru. Tokrat smo z njo govorili, še preden stopi na oder jesenskega Posveta ADMA, ki bo 17. in 18. novembra v Lipici.

Umetnost besede je bilo od nekdaj vaše področje. Kako bi se danes predstavili tistim, ki vas bolj poznajo še iz časov, ko ste delali kot radijska in televizijska voditeljica?

Že ko sem bila na radiu in na televiziji, sem vzporedno predavala. Res pa je, da sta radio in televizija medija, ki sta običajno povezana s precej ‘pompa’ in je o mojem delu seveda posledično vedelo več ljudi. Vse, kar že celo odraslo življenje počnem, pa je, kot ste povedali tudi sami, povezano z besedami ter z mislimi in s stavki. Okoli tega se vrti cela moja kariera. Ker je prav komunikacija tista, s katero ustvarjamo medosebne odnose, se z njo še toliko raje in toliko bolj poglobljeno ukvarjam. Komunikaciji sem tako posvetila več kot 20 let svoje kariere.

Danes predavam v številnih slovenskih podjetjih po celi državi, ljudi nagovarjam s številnih odrov in dogodkov, prav tako pa imam svoje skupine tudi na spletu. Moji paradni konji so predavanja Govori in Inspiriraj, Vodi in Inspiriraj in Prijazno je biti Prijazen. Rdeča nit vseh so komunikacija in odnosi.

Na Posvetu ADMA bomo slišali vaše predavanje o ključni komunikaciji za ustvarjanje dobrih medosebnih odnosov. Kako lepa čednost je prijaznost in do kakšne meje je dobro biti prijazen, ne da ob tem pozabimo biti prijazni tudi do sebe?

Prijaznost se vselej začne pri nas samih. Ne moremo biti prijazni do drugih, če nismo najprej prijazni sami s seboj. Prijaznost se vedno začne pri nas samih. Ne moremo biti prijazni do drugih, če nismo najprej prijazni sami s sabo. In ne moremo na lep in spoštljiv način komunicirati z drugimi, če najprej tako ne komuniciramo sami s seboj. Na obeh področjih imamo Slovenke in Slovenci še kar nekaj rezerv.

Zakaj na predavanju ne smemo manjkati in česa se bomo naučili?

Govorila bom o tem, kako komuniciramo Slovenke in Slovenci, kakšni so naši odnosi na delovnem mestu, katerih je »pet strupov v komunikaciji«, ki nam te odnose vsakič znova poslabšajo in kako komunicirati, da bo lažje nam in tistim okoli nas.

Čeprav se na srečo stvari počasi spreminjajo in zadovoljstvo zaposlenih dobiva vedno večji pomen, pa v številnih podjetjih še vedno velja miselnost, da mora biti nadrejeni strog, skoraj nesramen, da bi uspešno igral vlogo avtoritete. Kako takšnim pojasnite, da se s prijaznostjo pogosto pride dlje in da se prijaznost lahko izplača ne le s strankami, temveč tudi z zaposlenimi?

To tuljenje na zaposlene ali ustrahovanje zaposlenih so še ostanki neke zastarele miselnosti, ki pa se ponekod, žal, le počasi in s težavo poslavlja. Dejstvo je, da stari načini vodenja več ne delujejo. In danes, bolj kot vodje z avtoriteto, potrebujemo vodje z empatijo. Ključ je torej v komunikaciji. Vodenje namreč ni boj za nadzor ali oblast, temveč je sočutno usmerjanje tima in uravnoteženje med dobičkom podjetja in zadovoljstvom zaposlenih. Spremembe niso lahke, zahtevajo energijo in marsikateri vodja je nima.

Pri uspešnem javnem nastopu ima samozavest veliko vlogo. Kaj za vas pomeni biti samozavesten in kako sami hranite svojo samozavest?

Zame samozavest pomeni, da verjamem vase v smislu, da lahko končam katero koli nalogo oz. kakršen koli projekt, ki se ga lotim. Ne glede na težavnostno stopnjo, vmesne ovire ali stiske, v katerih se znajdem. Samozavest je veščina in v veščinah se lahko izpopolnjujemo. Je kot mišica. Bolj jo treniraš, bolj raste. Povezana je tudi z našo samopodobo. Bolj pozitivna je samopodoba, višja je samozavest, nižja je recimo, trema pri javnem nastopu.

Pri javnem nastopu je poleg besed, ki pridejo iz naših ust, zelo pomembno tudi, kako pridejo iz naših ust in kaj ob tem počne celotno telo. Kaj so zlata pravila telesne drže ob javnem nastopu?

Govorica telesa je včasih še bolj pomembna, kot so besede, ki jih izrekamo. Z besedami prenašamo vsebino, z govorico telesa vplivamo na odnose. Ne vem, ali obstajajo ravno zlata pravila telesne drže, zagotovo pa pri sami komunikaciji pripomore, če smo pozorni na svojo govorico telesa. Recimo, da ne križamo rok, če stojimo ali sedimo pred človekom, da je na našem obrazu prijazen nasmeh (če je to situaciji primerno, seveda), da smo pozorni, kam in kako gledamo, da je naša drža odprta, saj z njo izražamo, da nam je v neki komunikaciji prijetno in da človeku, ki je pred nami, zaupamo. Vendar bi opozorila, da je glede govorice telesa težko dajati neke splošne napotke, saj jo vselej ocenjujemo znotraj nekega konteksta.

Imate kakšen trik, kako med govorom zaposliti ali usmeriti lastne roke?

Nimam trikov (smeh). Lahko vam pa svetujem, da rok »ne zlagate«. Gre za eno najpogosteje zastavljenih vprašanj na mojih treningih komunikacije: »Kam pa naj dam roke?« No, pravilen odgovor je: »Nikamor.« Roke preprosto ostanejo tam, kjer so in delajo to, kar delajo vsakič, ko smo v neki sproščeni komunikaciji. Takrat se ne sprašujemo, kaj naj z rokami. Roke razlagajo, dirigirajo, prepričujejo, dajejo tempo našim besedam.

Tremo običajno povezujemo z negativnimi čustvi. Kaj pa pozitivna trema? Nam lahko prinese kaj dobrega?

Sama imam po 25-ih letih dela pred mikrofoni, kamerami in pred ljudmi, še vedno tremo oz. čutim nek pozitivni adrenalin. Problem je, ko je trema tako visoka, da nam pobere vso voljo do nastopanja in govorjenja, in ko ne moremo več razmišljati o ničemer drugem kot o tem, kako se bomo čim prej rešili teh neprijetnih občutkov. »Pozitivna trema«, o kateri sprašujete, nas lahko seveda naredi še boljše, zaradi nje smo lahko bolj osredotočeni, bolj dinamični, bolj zavzeti. Ni pa nujno.

Kako pomemben je za vas prvi vtis, ki ga dobite ob novem poznanstvu? Kaj je skrivnost ljudi, ki vedno pustijo dobrega?

Prvi vtis pogosto vara. Včasih nenamerno ustvarimo slab prvi vtis. Razlogi so lahko različni: smo utrujeni, z mislimi smo nekje drugje, imamo slab dan, smo zaskrbljeni … Zato ljudi po vseh državi nagovarjam, da damo drug drugemu priložnost še za drugi prvi vtis in za tretji prvi vtis. Vsi namreč poznamo ljudi, o katerih smo si, ko smo jih videli prvič, morda ustvarili slabo mnenje, ko smo človeka bolje spoznali, pa je lahko celo postal naš prijatelj. Torej, najbolj pomembno pri prvem vtisu se mi zdi, da damo drug drugemu priložnost, da ga popravimo, če smo morda s prve ‘usekali mimo’.

Glede na to, da si mnenje o drugem človeku ustvarimo nekje v sedmih sekundah, pa ne bomo nikoli ‘udarili mimo’, če damo na obraz prijazen nasmeh. V sedmih sekundah sočloveku še ne moremo pokazati, kako pametni in strokovni smo, lahko pa pokažemo, da smo dobronamerni in da se veselimo spoznati nekoga novega.

Se sami kdaj ukvarjate z vprašanjem »Kaj bodo pa drugi rekli?«

Se. Čeprav vedno bolj poredko. Odgovor na to vprašanje me zanima samo v povezavi z določenimi ljudmi, ki so mi res blizu.

Kako se sami lotevate pisanja govorov ali predavanj, kaj so ključne točke, ki jih imate ob tem v mislih?

Ljudje, vedno ljudje. Vedno mislim na ljudi, ki jih bom nagovarjala. Kdo so, kaj jih zanima, kakšna je priložnost, kakšne so potrebe, želje in pričakovanja teh ljudi.

Kaj bi svetovali tistim, ki jim je v skupini vedno težko dvigniti roko in spregovoriti ter predstaviti svojo idejo? Kako lahko najdejo svoj glas?

Vzemiva situacijo, da ima človek, ki se boji dvigniti roko in povedati svoje mnenje, sestanek vsak dan. In da se odloči, da bo na vsakem sestanku enkrat dvignil roko in povedal svoje mnenje. V ponedeljek bi mu to predstavljalo še moro, v torek bi se glas v njegovi glavi oglašal, naj tega ne naredi, v sredo bi bilo že lažje, v četrtek normalno, v petek pa bi ob dvignjeni roki morda čutil celo nekaj veselja. Torej, vaja!

Kaj bi rekli, da so kompetence prihodnosti pri grajenju uspešne karierne poti?

Slovenke in Slovenci nimamo težav s stroko. Povečini smo na področju, na katerem delamo, strokovnjaki. Imamo pa izzive s komunikacijo in z odnosi, čeprav je zanimivo, da v skorajda vsakem življenjepisu piše: »Sem komunikativna in timska oseba.« Menim, da moramo v svojo komunikacijo vnesti več prijaznosti in več sočutja, predvsem pa se moramo nehati za vsako ceno kazati popolni, ampak si moramo dovoliti pokazati tudi ranljivost. To zame predstavlja uspeh. In to je zame temelj za dobre odnose na delovnem mestu ter posledično tudi za to, da lahko gradimo uspešne kariere, ki nas bodo osrečevale tudi po odnosni, ne zgolj po finančni plati.

Tik preden je svet obstal, je sodobna družba na visokih obratih drvela skozi svet ‘hiper potrošnje’ in produkcije. Kako gledate na to, da se moramo včasih malo ustaviti in si nastaviti zrcalo, pa čeprav pod prisilo?

Glede na to, kako se svet spet vrti naprej, bi rekla, da nismo ravno preveč gledali v tisto na silo nastavljeno ogledalo.

Pa vi? Se znate ustaviti in kdaj tudi reči NE?

Znam. Še nikoli s tako lahkim srcem kot danes.

Bi rekli, da se optimisti rodijo ali gre za zavestno odločitev, kako videti dobre stvari? Spadate mednje?

Raziskave v pozitivni psihologiji kažejo, da smo 50 odstotkov srečnosti (tega, koliko srečni znamo biti), podedovali od naših staršev. 10 odstotkov je odvisnih od okoliščin, v katerih živimo, za 40 odstotkov pa smo odgovorni sami. In za teh 40 odstotkov se borim vsak dan znova. Za to, da v življenju tarnaš, se pritožuješ, kritiziraš, obrekuješ in širiš negativizem, ti namreč ni treba kaj dosti narediti. Za to, da si srečen, pa moraš delati vsak dan znova. Kar pa, prosim, seveda ne pomeni, da bi morali ljudje misliti samo pozitivne misli in biti vsak dan samo in zgolj delirično srečni.

Kaj je – poleg dobre komunikacije – vaša največja strast? In česa se v življenju najbolj bojite?

Moja velika strast so potovanja, najbolj pomembna pa mi je družina in z njo so tudi povezani moji največji strahovi.

Kaj sami prepoznate pod besedo USPEH?

Uspeh ni nekaj, kar kupiš na polici v trgovini. Gre za občutek. Zato je lahko moje videnje uspešnega človeka popolnoma drugačno kot vaše. In obratno.

Članek je bil objavljen na spletni strani adma.si