Če v času naših babic in dedkov pravzaprav še nihče ni uporabljal stavka v smislu: “Danes sem pa v totalnem stresu”, potem je “stres” danes beseda, katere pomen razumejo že skorajda predšolski otroci. 

Sto let nazaj so se ljudje več pogovarjali, več družili in več smejali. Smejali so se tudi med krizami, ki so bile (tudi) v tistem času številne. Zdi se, da so se znali bolje soočati z realnostjo in da so znali bolje sprejemati realnost. 

Zakaj se ne smejimo več? Pogosto tudi zato ne, ker se nimamo s kom ali ob kom. Danes je v komunikaciji prisotne ogromno drame, ogromno besed, kot so: “gužva”, “panika”, “stres”, “utrujenost”, “anksioznost”, “konflikt” itd.. Komunikacija med nami pogosto poteka tako, da mora oseba, ki si ji povedal, da si “v gužvi”, dramo še povečati in ti povedati, da “to ni še nič!”, ker je ona v še večji “gužvi”. Včasih se zdi, kot da v komunikaciji tekmujemo v tem, kdo je v večjem stresu in v večji gužvi. 

Edini način, da se znebimo stresa in uporabimo humor je, da se odmaknemo od sebe in da postanemo opazovalci samih sebe. Opazovalci lastnega obnašanja in lastnega  razpoloženja. Da začnemo RAZMIŠLJATI, o čem MISLIMO. In da se zavedamo, da lahko svoje misli spreminjamo. 

Predvsem pa – ko si se sposoben smejati sebi, s tem pokažeš svojo ranljivost. In zgolj v tej smo lahko resnično povezani drug z drugim. Slednje je hkrati rdeča nit predavanja z naslovom “RESNO JE STRESNO”.