Bodimo prijazni do sebe, saj je tako malo potrebno, da slabo razpoloženje spremenimo v dobro – le stik s seboj tukaj in zdaj ter dvig ustnic navzgor, v nasmeh. Nasmeh nas nič ne stane, deluje pa vsaj terapevtsko, če ne že čudežno. Če ob tem še dvignemo roki v zrak, tako kot to naredijo zmagovalci in si rečemo »imam se rad«, se do vrha napolnimo s prijaznostjo. Če smo v prvi vrsti prijazni do sebe in imamo radi najprej sebe, to ni egoizem, ampak predpogoj, da prijaznost in radost lahko delimo tudi z drugimi. Osebna prijaznost in radost sta gradnika in vzdrževalca kakovostnih medosebnih odnosov, le-te pa naši možgani vrednotijo kot doživljanje zadovoljstva in sreče. Požganova pravi, da se je ob zadregah in zagatah modro zatekati v humor, saj nas jamranje, pritoževanje in smiljenje samemu sebi, na dolgi rok, zagotovo pripeljejo vsaj do kronične utrujenosti in apatije, v najslabšem primeru pa bomo končali v statistiki, ki prikazuje odstotek Slovencev, ki uživajo antidepresive. Prepričljivost Požganove v glavnem temelji na prikazanih argumentih, dodatno pa predavateljica slušatelje k spreminjanju sebe motivira z odlično retoriko izpovedanih osebnih zgodb, ki si jih slušatelj s pomočjo njenega govora, giba in nebesednega izražanja sproti osmišlja. Ker že takoj na začetku poskrbi za sproščeno ozračje in skozi celotno predavanje dozira humorne vložke, proces učenja pospešeno teče. Po predavanju smo se vzgojitelji in učitelji čustveno in fizično 'napolnjeni' vračali domov, naslednje jutro pa je bil pozdrav »dobro jutro« pri slehernem, ki je vstopil v zbornico, izrečen razločno, s svetlo barvo glasu, z nasmehom in s pogledom, ki je iskal očesni stik s kolegico, kolegom.