“Glej naravnost in se delaj, da ga ne vidiš!”

Pred kakšnim mesecem sem vozila iz centra Maribora proti domu. Morda sem se vmes preveč zamislila. Ali pa sem, priznam, poleg vožnje počela še kaj drugega. Recimo, z eno roko brskala po torbici, ker se nisem mogla spomniti, kam točno sem vtaknila telefon ali denarnico ali ključe… Rezultat tega ‘multitaskinga’ je bilo nekoliko neodločno menjavanje pasov, povedano drugače, nisem se v sekundi odločila, če bi zavila na desnega ali ostala na levem.

No, v istem trenutku sem za sabo že opazila zelo razburjenega gospoda srednjih let, v velikem avtu, priznane znamke in metalik zlate barve, kako me na mojo neodločnost opominja z metanjem dolgih luči in z zelo zgovorno ter vsakemu jasno razumljeno neverbalno komunikacijo.

Murphy ali vesolje ali pač nekdo je poskrbel, da sva pri naslednjem semaforju zapeljala   vzporedno. In oba hkrati ustavila pred rdečo lučjo.

Prvo sekundo sem pomislila: “Glej naravnost in se delaj, da ga ne vidiš.” Ampak sem zelo kmalu začutila, da se gospod ne dela, da me ne vidi, ampak da mi še vedno daje zgovorne znake v smislu: “Baba prek***, kdo je dal tebi izpit v roke!” Mirno sem strmela v njega in čakala, da je nehal dvigovati roke in dlani nad višino svoje glave, potem pa sem rahlo nagnila glavo na stran, ga pogledala v oči, se mu prijazno nasmehnila in tudi sama dvignila roke v stilu: “Kaj češ, se zgodi, ampak mi je žal!”

Za en sam trenutek se ni mogel odločiti, če naj znori do konca, ampak že v naslednjem trenutku je napetost popustila. Šarmanto se je nasmejal in zamahni z roko v stilu: “Vredu je!” Napetost je  v istem trenutku popustila tudi v mojem trebuhu. Ker priznam, da sem mu želela s ponosno dvignjenim sredincem najprej tudi jaz nakazati, kam naj se ‘odpelje’.

Pa sem kljub temu prvemu impulzu IZBRALA prijaznost. Namesto ponosa, ega, moraliziranja, sovražne (ne)verbalne komunikacije, pritiska v trebuhu, razburjanja, stresa, pokvarjenega trenutka, pokvarjene ure, pokvarjenega dneva. Izbrala sem prijaznost.

Kaj je prijaznost? Mlajša sestra empatije. Kaj je empatija? Zmožnost, da si se sposoben vživeti v čustva nekoga drugega. Zrcalni nevroni, ki se ‘svetijo’ v našem čelnem režnju, poskrbijo za to, da smo srečni, ko je srečen nekdo drug, žalostni, ko gledamo človeka, ki joče, poskrbijo za to, da jočemo skupaj s Kate Winslet v Titaniku in da se režimo kot mačke Režalke, ko gledamo Jim-a Carreya v Butec in Butec.

Projekt in FB skupina Prijazno je biti Prijazen, sta nastala zaradi približno 1600 zaposlenih Slovenk in Slovencev, ki sem jih lansko leto, med marcem in novembrom, učila komunicirati po različnih podjetjih po vsej državi. In ko sem se 24. junija, že rahlo utrujena, peljala na zadnje predavanje  pred dopustom, sem razmišljala, kaj bi lahko rekla, da je skupnega vsem tem ljudem, ki sem jih srečala. Ugotovila sem, da nam manjkajo osnove. Ne strokovno znanje, ampak osnove v človečnosti. Manjka nam to, da bi bili do sočloveka prijazni ali prijazni vsaj malo bolj, kot je to nujno potrebno.

Ko sem zaposlene spraševala, zakaj niso bolj prijazni, sem dobivala najrazličnejše odgovore, med najpogostejšimi je bil: “Ko bo višja plača, bom tudi jaz bolj prijazen.” Osebno bi prav vsakemu med nami privoščila višjo plačo. Sebi in vam. Nam vsem. Pa vendar sem prepričana, da je prijaznost stvar ODLOČITVE in ne stanja na TRR-ju. Prepričana sem, da, recimo, vaših strank prav nič ne zanima, kakšno plačo imate. Tako kot tudi vas ne zanima, kakšno plačo ima prodajalka v trgovini, medicinska sestra na urgenci, mehanik v avtomehanični delavnici ali šofer na mestnem avtobusu. Od vseh pričakujete osnove prijaznosti. Če dobite še malo več, kot se spodobi in je nujno potrebno, boste pa tako ali tako že vsem razlagali: “Kako so pa tam prijaaazniii.”

Zato, ko se boste odločali med strahom in med ljubeznijo, vselej izberite pogum. Ker za ljubezen in z njo povezano prijaznost potrebuješ pogum, medtem ko strah vselej prihaja iz bolečine.