“Želim si, da bi imel-a pogum, da bi živel-a življenje, zvesto sebi in po svojih pravilih, ne pa življenja, ki so ga drugi pričakovali od mene.”
(Iz knjige Bronnie Ware, “5 največjih obžalovanj pred smrtjo”)
To obžalovanje je bilo med delom, ki ga je pisateljica Bronnie Ware izvajala z bolnimi, ostarelimi in umirajočimi, na prvem mestu.
Kako živeti življenje zvesto sebi? Kako se ne toliko ozirati na mnenja, sodbe in pričakovanja drugih ljudi?
“Bodi preprosto to, kar si!” Kolikokrat si že slišala ta stavek? Včasih ga dobronamerno izrečemo nekomu drugemu ali nekdo drug nam.
Preberi ta stavek še enkrat: “Bodi preprosto to, kar si!” Kot da bi bila to najlažja stvar na svetu! V resnici je prav nasprotno: biti to, kar si, je vse prej kot preprosto! To je ena najtežjih nalog, ki si jih lahko v življenju zastavimo.
In res je, kar so povedali umirjajoči. Za to, da živiš zvesto sebi, potrebuješ POGUM.
Slednjega nam, ženskam, v komunikaciji in odnosih pogosto primanjkuje (tudi v odnosu, ki ga imamo same s sabo).
Če razmišljaš o tem, da bi ta pogum zbrala tudi ti, ti lahko povem svojo zgodbo, svojo Izkušnjo.
Sama sem pet let nazaj stopila na pot, na kateri sem začela slediti sebi in svojemu srcu.
Nisem več želela izpolnjevati pričakovanj drugih ljudi, posebej tistih, meni najbližjih. Kako je bilo, ko sem to storila?
Vse prej kot preprosto:)) Ugotovila sem, da zna biti družinska kri včasih tudi strupena.
Nekateri odnosi, na katere sem v življenju “stavila”, so se končali. Odnosi, ki sem jih vzdrževala 43 let svojega življenja, so se razblinili v enem samem trenutku.
Spoznala sem, da smo bili povezani v površinskih odnosih, v katerih smo se zgolj delali, da smo povezani.
Kakor hitro sem začela delati po svoje, kakor hitro sem “poštrlela ven”, so se ti odnosi končali.
Če bi želela, da ostanejo in obstanejo, bi morala odigrati vlogo, ki so mi jo predpisali.
Eno večjih spoznanje moje (od)ločitve je bilo: ko sem se postavila zase, je druga stran to doživela kot napad na sebe.
Kako sem preživela to situacijo, je že druga zgodba. Danes se mi zdi najbolj pomembno to, kar sem iz svoje situacije in svoje – še vedno sveže zgodbe – potegnila:
- da sem raje sama na svetu, kot da imam okoli sebe ljudi, ki me sprejemajo samo takrat, ko zadovoljujem njihova pričakovanja (in oh, kako zelo znam biti sama:),
- da se karakter ljudi pokaže v težkih časih (ker takrat, ko obračamo čevapčiče, se ni težko imeti rad:)
- da sem danes bolj samosvoja, bolj močna, bolj radostna, bolj pogumna, bolj razigrana, kot sem bila kadarkoli do zdaj.
Je bilo težko porušiti mostove, ki sem jih gradila skoraj celo življenje? Zelo. Je bilo vredno?
Zelo.
Vem, da vas je ‘tam zunaj’ na tisoče takšnih, ki ste danes na podobnem razpotju, na katerem sem bila nekaj let nazaj jaz.
Vem, da se soočate s podobnimi pomisleki, strahovi in dvomi. Vem, da čutite zmedo in strah.
Ko razmišljamo o tem, kako živeti življenje, zvesto sebi, se pogosto soočamo s strahom pred izgubo odnosov, ki so nam dolga leta pomenili varnost in pripadnost. Vendar je pomembno razumeti, da pravo notranje zadovoljstvo izvira iz tega, da smo zvesti sami sebi, tudi če to pomeni, da bomo morda izgubili nekaj ljudi okoli sebe.
Ko enkrat zberemo pogum in se postavimo za svoje vrednote ter sledimo svojemu srcu, lahko odkrijemo moč in radost, ki ju prej nismo poznali. Biti zvest sebi ni enostavno, a je edina pot, ki vodi do pravega izpolnjenja in notranjega miru. Na koncu je vredno vsakega koraka, vsake izgube, saj pridobimo nekaj neprecenljivega – življenje, ki je resnično naše.
