“Razmišljaš kot kura…”
“Vi kdaj pomislite na to, kako se počutijo otroci od Janše?!”
“Daj, nehaj bluzit, pa se konkretnega dela loti…”

Moje ime je Polona Požgan.

“Kdo je to? Ona je kao poznana ali kaj?”

Opažam, da je to stavek, ki ga določeni ljudje z velikim zadoščenjem zapišejo ob imenu kogarkoli, ki je načeloma poznan večjemu številu ljudi. Roko na srce, v naši državi ni treba biti ravno genialen, da si poznan. Ampak zgoraj zapisano vprašanje berem v zadnjih dneh še pogosteje.

“Kdo je Rebeka Dremelj?”
“Kdo je Ivan Gale?”
“Kdo je to Erika Žnidaršič?”

Če zapišeš tak stavek, tako vprašanje, s tem takoj poveš, da oseba, ki je omenjena v nekem članku, v zvezi z nekim kontekstom, ni niti slučajno vredna (da bi mi priznali), da jo poznamo. Čeprav v resnici vemo, kdo je.

Zgornji stavki, tisti, s katerimi sem začela, pa so samo eni izmed teh, s katerimi me, ko izrazim svoje mnenje, obmetavajo ljudje, ki jih ne poznam in za katere slišim prvič. Včasih me takšni stavki razjezijo, včasih razžalostijo, redko prestrašijo. Ponavadi ob njih ne čutim nič. Včasih me tudi nasmejijo (recimo, tisto s kuro:).

Ali na njih odgovarjam? Ja, pogosto. Na nesramen način? Ne, nikoli. Pa vendar… zakaj se sploh spuščam v to? Zakaj debatiram z ljudmi, ki mi napišejo žaljivko, nesramno pripombo? Zato, ker ne verjamem, da “pametni molčijo”, da “ni vredno”, da “itak ne moreš nikogar spremeniti”. Verjamem, da bi morali vsakega posameznika, ki je v svoji komunikaciji nesramen in žaljiv, na to opomniti. Več nas bo takih, ki bomo na to opominjali, več možnosti je, da bodo naslednjič vsaj za trenutek pomislili, preden bodo spet ‘ustrelili’ nekaj žaljivega. Bodo vsi razmislili, preden bodo nekoga užalili? Ne, seveda ne. Ampak nekateri  (ki bodo prileteli na prijazno ‘mino’:), pa najbrž ja.

Kaj je sploh v nas, ljudeh, da smo se z neznanci pripravljeni spuščati v tako nizkotno komunikacijo, ki smo ji še v posebej povečanem obsegu priča v teh dneh? Od kod izvira ta besedna agresija, cinizem, žaljenje, podcenjevanje? Psihologi bi nam vedeli povedati, da iz strahu. In ta je v tem obdobju še bolj razširjen in še bolj prisoten med nami vsemi. Ker ga ne znamo niti izraziti na pravilen način, niti predelati, se ta strah pretransformira v jezo, ki jo stresamo nase in na druge.

V zadnjem času najbrž tudi vi opažate, da je med nami vse več jeznih ljudi. Kar vsak bi povedal svoje mnenje na katerokoli temo in vsak se je pripravljen z drugim človekom, ki ne razmišlja kot on sam, na smrt spreti. Že o vremenu in o zdravju, kaj šele o političnih opcijah in veljakih, ki jih predstavljajo. “Ker če jaz mislim tako in ti drugače, potem imam jaz prav in ti narobe in posledično to pomeni, da si ti slab človek”. Nekako tako bi lahko poenostavila razmišljanje marsikaterega (anonimnega) ljubitelja debat na forumih.

Morda sem ravno zato, ker sem skorajda vsak dan ukvarjam s prijazno komunikacijo, še bolj občutljiva in dojemljiva na vse, kar v zvezi s komunikacijo slišim danes. Verjamem, da ljudje ne moremo biti prijazni z drugimi, če nismo najprej prijazni s sabo. In verjamem, da ne moremo na lep način komunicirati z drugimi, če najprej na lep način ne komuniciramo sami s sabo.

Zdi se, kot da je prijaznost v teh dneh nekako šla iz mode. Če si prijazen, veljaš za podredljivega, za slabiča, za človeka, ki se ne zaveda resnosti situacije. Prijaznost pogosto vidimo kot slabost, kot lezenje nekomu v tazadnjo. Ponavadi smo bolj prijazni do tistih, ki zasedajo višje položaje, ki  imajo na vizitkah visokoleteče nazive, ki vozijo dobre avte in ki imajo v denarnici kartice, s katerimi nikoli ne presežeš limita. In velikokrat smo manj prijazni do tistih, za katere nespoštljivo presodimo, da nam v življenju tako ali tako ne bodo koristili.

Eden izmed svetovno znanih avtorjev, predavateljev in motivatorjev, Simon Sinek, je v enem svojih predavanj tako lepo povedal, da se lahko samo takrat, ko gremo mimo brezdomca in nekaj prispevamo, počutimo dobro. Če nič ne prispevamo, ni nujno, da se bomo počutili slabo. Ampak dobro se pa zagotovo ne bomo.

Vsi mi smo se rodili z občutkom za empatijo. Vsi imamo čelni reženj, v katerem se skrivajo zrcalni nevroni in ti so ‘odgovorni’ za to, da v življenju sočustvujemo. Da smo empatični. Pa vendar se zdi, še posebej v tem obdobju, ko je Slovenija polarizirana, kot ni bila še nikoli, da so pri nekaterih ljudeh ti zrcalni nevroni nehali delati. Umrli so, s čelnim režnjem vred.

> Predavanje Prijazno je biti prijazen

0 komentarjev

Komentiraj

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja