Ste že opazili, da nam gre pohvala težko “iz ust”?
Nekako se mi zdi, da je razlog za to dejstvo, da je naša generacija je bila vzgojena s prepričanji:
- “Lastna hvala se pod mizo vala!”
- “Otroka lahko hvališ samo, ko spi!”
- “Lastna hvala cena mala!”
- “Če pohvališ, se bo roba skvarila!”
Zato velikokrat, ko učiteljem svetujem, naj otroke pohvalijo, ker je pohvala največja motivacija, slišim vprašanja v smislu: “A zdaj pa naj kar za vsako figo hvalim?”
Moj odgovor je, da ni treba za vsako figo, da pa lahko zagotovo najdemo pri vsakem posamezniku vsaj eno stvar, ki jo je (vsaj vsake toliko časa) vredno pohvaliti.
Raziskave pravijo, da grožnje NE delujejo. Zastraševanje NE deluje. Ne motivira. Raziskave pravijo, da je NAJVEČJA MOTIVACIJA pohvala.
Zato se naučimo:
1. pohvaliti sebe (to nam gre najtežje ‘od ust’),
2. pohvaliti druge.
Naučimo se obrniti pogled, zamenjati perspektivo. Kaj, če bi se trudili videti vse tisto, kar je in vse tisto, kar imamo, namesto vsega tistega, kar nam manjka in česar ni?
Na spodnji fotograji so rezultati računanja mojega 9-letnega sina. Množenje in deljenje:)
Neko obdobje je skorajda vsak dan prinesel domov tak list papirja. 20 računov, učiteljica
pa je spodaj zapisala, koliko izmed 20-ih jih je narobe.
Recimo, v spodnjem primeru, 5n (5 narobe).
Vidite tudi zapis 15p? Ta je moj. Ne samo 5n, bolj pomembno je 15p (15 pravilnih).
Ne samo našim otrokom, tudi nam bi bilo lažje, če bi zamenjali perspektivo in videli vse tisto, kar imamo, namesto da iščemo perfekcionizem v tistem, česar nimamo.
Sama smatram, da je učiteljski poklic najbolj odgovoren in hkrati najtežji. Zato vam želim povedati, kako biti – v komunikaciji in odnosih – najprej prijazen s sabo, da si lahko posledično prijazen tudi do drugih.
Ne želim vam pridigati. Ne bi si drznila.
Želim pa govoriti o tem, kako lahko spreminjamo svojo komunikacijo, da bomo s tem gradili boljše odnose. S sabo in z drugimi.
