Moj šestletnik Karli se je prejšnji torek pozno popoldan nenadoma umiril, kar mi je nemudoma pognalo radarje v glavi v pripravljenost. Ko je ob 20h rekel, da bi on šel kar spat, mi je bilo zelo jasno, da nekaj ni ok. In na kaj drugega človek pomisli v tem času, kot na korono?

Ob pol enih ponoči je potarnal, da se slabo počuti. Termometer je pokazal 37.5, ker je povedal, da ga boli glava, sem mu dala žličko Calpola. Potem je zaspal, se zjutraj zbudil in deloval zdrav. Ostal je doma, naredila sem test, ki je tisti dan pokazal še eno črtico, naslednji dan pa že dve. Po opravljenem PCR testu smo dobili tudi uradno potrditev, da ima naš fant korono.

Isti dan smo dobili iz šole obvestilo še za starejšega sina, 13 letnega Maksa. Okužba v razredu, karantena (dvojna karantena zanj, torej:).

Tako te dneve preživljamo izolirani v stanovanju, kuhamo, se redimo, razkužujemo, uporabljamo maske ob tesnejših stikih in… pač skušamo ohraniti zdravo pamet. Karli mi seže do popka, večkrat dnevno potrebuje objem (no, ali pa jaz:), zato ga stisnem, vmes gledam gor, proti nebu in upam na najboljše. To je, da ostanem zdrava, da bom lahko skrbela za njega in njegovega brata.

To, zaradi česar sem se odločila napisati ta zapis, pa ni poročilo o našem zdravstvenem stanju, temveč o občutkih, ki so se porajali v meni tekom vsega dogajanja. Verjamem, da se z njimi srečuje (ali pa se še bo) katera med vami, zato vam – vsaj na virtualen način – podajam roko in vam sporočam, da niste same.

Isti trenutek, ko sem izvedela, da je Karli pozitiven, sem padla v nek paničen strah. V moje misli so, kot jezdeci na hitrem konju, pridrveli vsi zlovešči naslovi iz časopisov. Nekaj trenutkov sploh nisem mogla razmišljati in prav čutila sem, kako se mi obraz spreminja v grimaso. Panika. Strah. Obup. Karli ni deloval niti malo bolan, nerviralo ga je zgolj dejstvo, da mora na PCT test. Zvečer in ponoči sem odreagirala na vsak njegov premik, poslušala, kako diha in mu tipala čelo.

Naslednji dan, ko sem se že nekoliko ‘naštelala nazaj’, je moj otrok potartnal, da ga boli v prsih. Vrtiljak. Cunami v moji glavi. Sploh si nisem znala pomagati (kasneje smo ugotovili, da je cel skrivinčen ležal na kavču in gledal risanko in da ga je pravzaprav bolelo to:).

Sama nad sabo sem bila razočarana, da se ne morem poloviti, ko pa toliko vem o komunikaciji, ki se dogaja v moji glavi in toliko o tem, kako premagovati strah. Zato sem v nekem trenutku popolne nemoči, ko je bil starejši sin v svoji sobi izoliran že tri dni, test pa je pokazal okužbo tudi pri mojemu partnerju, sedla za mizo, se vzela v roke in se spomnila na osnovna pravila. Delim jih z vami, morda kateri koristijo:

1. najprej sem začela zavestno, umirjeno in globoko dihati (in to ponovila vsakič znova, večkrat na dan, ko sem začutila znani občutek nemoči),

2. potem sem začela iz svoje glave preganjati vse negativne misli in jih nadomeščati s pozitivnimi,

3. v roke sem vzela svoj priljubljeni blok in začela vanj zapisovati stavke, ki sem jih večkrat dnevno dopolnjevala in vedno znova prebirala:
“Zdrava sem.”

“Verjamem, da bom ostala zdrava in da bom lahko skrbela za svoje ljudi.”

“Močna sem v mislih in v telesu.”

“Moji ljubi bodo ok. Vse bo vredu.”

“Sprejemam vse, kar mi ti dnevi prinašajo.”

“Vsak dan si bom vzela čas za počitek.”

“Ne bom predvidevala, kaj se bo zgodilo.”

“98% naših strahov se nikoli ne uresniči.”

Sliši se preprosto. Morda banalno. Ampak meni je odleglo. Žrmljala sem te stavke, postali so moja mala mantra in počasi sem jim verjela. Danes smo v katranteni osmi dan. Pred nami je še osem karantenskih dni (uradno sama nimam karantene, ker sem cepljena, vendar mi tudi na misel ne pade, da bi šla v takšnem stanju med ljudi). Odpovedala sem vsa predavanja in se prelevila v bolničarko, animatorko in učiteljico. Pečem palačinke, stiskam limone za limonado, ribam ingver, kot božji odposlanec delim tabletke cinka in C vitamina, škropim pod jezike D vitamin in danes sem že trikrat skuhala testenine s tuno.

Ko boste v situaciji, ko vas bo strah (iz kakršnegakoli vzroka), sem tu za vas. Pišite mi in na daleč bom držala vašo roko.

Ps: Pa še posnetek Karlija – drugi dan po PCR testu. Z našimi otročki bo vse ok. Nič ni bolj pomembno, kot to.

1 komentar

Komentiraj

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja