V iskanju tišine v svetu hrupa

“Joj, ona pa ziher ful govori!” ;))))))

Še zdaj, ko to pišem, mi gre na smeh ob tem stavku, ki ga je izrekel nekdo, ki ga ne poznam in ki me ne pozna. Niti spomnim se ne, znanec od koga naj bi to bil in kdo točno mi je to povedal.

Vem pa, da sem v tistem trenutku, ko mi je bilo to ‘prenešeno’, pomislila, da je logično, da ljudje mislijo, da ful govorim:)

Ker je pač moja “služba”, da govorim:) Morda sem tudi zaradi tega sicer v življenju tako rada tiho:)

Z leti vedno bolj cenim tišino. Vedno pogosteje jo najdem v sebi in vedno bolj žolčno jo iščem okoli sebe. Rada imam hribe, gozdove, naravo, kjer slišim samo ptičje petje.

Obožujem zgodnja jutra, ko se zdi, da sem (še) sama na svetu. Rada se vozim sama v avtu, kjer se lahko v mislih pogovarjam sama s sabo.

Letos sem odkrila, da mi je lepo, ko grem sama na počitnice (res ne vem, zakaj nisem tega uvedla že prej – če bi me tiste tri dni kdo opazoval, bi mislil, da sem ‘vsekana’ – v razcapani majici in z nasmehom do ušes v kolibi sredi pohorskih gozdov).

Hvaležna sem svojemu nezakonskemu možu, da je bolj “tihe narave”:) Da lahko hodiva in se voziva v avtu in sediva doma… in sva tiho. Ta tišina je prijetne sorte (ker imava skupaj tri otroke, je tudi bolj redke sorte).

Želim si, da bi imela toliko denarja, da bi kupila majhno leseno kolibo nekje v hribih in bi preživljala čas tam. Daleč proč od hrupa. A kdaj pomisliš na to, koliko hrupa proizvedemo ljudje? Živimo v časih, kjer zvočno onesnaženje predstavlja skrb za zdravje človeka, živali in okolja.

Zato je toliko bolj pomembna tišina, ki jo najdemo v sebi. Ta tišina je nekaj najlepšega, kar si lahko podariš.

Je izvor, kjer se povežeš s sabo, s svojo pristnostjo, s svojimi željami in vrednotami. Je točka, na kateri si lahko odpustiš za nazaj in očistiš pričakovanj za naprej. Prav slednja so ponavadi tista, ki te delajo nemirno ;)