5 strupov v komunikaciji: pritoževanje

Komunikacija je najbolj spregledana veščina 21. stoletja. Učiti bi se je morali začeti že v vrtcu in v osnovni šoli. Ne samo, kako govoriti, temveč predvsem to, kako misliti. Vem, sliši se čudno, ampak… A si predstavljate, kako krasno bi bilo, če bi nam nekdo že v prvem desetletju našega življenja povedal, da lahko izbiramo svoje misli? Da lahko preženemo tiste, ki nam ne delajo dobro in izbiramo takšne, ki nam služijo?

Hkrati je komunikacija najbolj pomembna veščina, ki se je lahko naučimo. Zakaj? Zato, ker z njo ustvarjamo medosebne odnose. In prav ti so tisti, zaradi katerih smo v življenju srečni, nesrečni in vse nianse vmes.

Ljudje smo sicer v povprečju boljši govorci kot poslušalci. Na žalost pa zelo dobro obvladamo tudi tiste ‘veščine’ v komunikaciji, ki bi se jim bilo najbolje izogniti.

V naslednjih petih tednih, jih bomo obdelali vseh pet. Pet strupov v komunikaciji. Začnimo pri prvem. Vsem nam je dobro poznan, imenuje se:

1. PRITOŽEVANJE

Ste se danes že kaj pritoževali? Nad kom ali nad čem?
– nad vremenom?

• prometom na poti v službo?
• slabo kavo na bencinski črpalki?
• nogavicami, ki spet ležijo poleg koša za umazano perilo, namesto v njem?
• šefom, ki spet teži?
• komercialisti, ker niso dovolj prodali?
• računovodkinjo, ker komplicira?

Poznate tudi vi ljudi, ki se ves čas pritožujejo? Od jutra, ko odprejo oči, do večera, ko jih zaprejo. Pritožujemo se tako na glas, kot tudi v svojih mislih.

Naj vam zaupam skrivnost: ne glede na to, nad čem ali nad kom se pritožujete, v resnici in čisto zares  se vsakič znova pritožujete samo nad enim človekom: nad samim sabo. Ja, prav ste slišali:)

Ko se pritožujemo imamo namreč zgolj dve možnosti: lahko se pritožujemo nad nečem, česar ne moremo spremeniti, ali pa nad nečem, kar lahko spremenimo.

Kadar se pritožujemo nad stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, se v resnici pritožujemo nad našo nezmožnostjo, da s temi stvarmi ali ljudmi živimo. Recimo, pogosto se pritožujemo nad vremenom. Ampak, hkrati se zavedamo, da na vreme nimamo vpliva. Da  vremena ne moremo spremeniti. Torej se v resnici pritožujemo nad tem, da se mi sami nismo sposobni soočiti z mrazom, dežjem ali vročino. Za nas gre! Ne za vreme kot tako.

Kadar pa se pritožujemo nad nečem, kar bi lahko spremenili, pa tega ne naredimo, se spet pritožujemo sami nad sabo, ker se ne spravimo v akcijo, da bi spremenili tisto, kar nas moti. Niste zadovoljni s partnerjem? Lahko se pritožujete še naslednjih 20 let in ne naredite popolnoma nič (po principu: “Saj so vsi enaki!” ali pa “Mah, v življenju je pač treba potrpeti, nič ni idealno!”). Lahko pa svojo energijo, ki bi jo sicer porabili za tarnanje , usmerimo v to, da s partnerjem bolje komuniciramo, imamo več potrpljenja, mu izkazujemo  več ljubezni ali si poiščemo drugega.

Iz tega smo se naučili, da pravzaprav nimamo razloga za pritoževanje. Bodisi sprejmimo, česar ne moremo spremeniti, ali pa se poženimo v akcijo in se lotimo spremembe, ki si je želimo.

Vsakič, ko slišite svoje misli, kako se nad čem pritožujejo, se zavestno ustavite in se vprašajte: “Ali lahko kaj naredim glede trenutne situacije?” Če je odgovor da, potem se nehajte pritoževati in se poženite v reševanje situacije. Če je odgovor ne, potem se odločite, da boste situacijo sprejeli kot dejstvo.

Morda nam bo vsem koristilo tudi to, da vsak v svoji glavi pomislimo na to, da s pritoževanjem dejansko škodimo sebi in vsem okoli nas. Ljudje se sicer pritožujemo zato, ker se nam zdi, da se bomo s tem nekoliko sprostili in dali svoje nezadovoljstvo iz sebe. Hkrati pa s tem tako vplivamo na ljudi okoli nas, da se začnejo pritoževati tudi ti.

Res je, da se med pritoževanjem nekaj sprošča:) Ta “nekaj” je kortizol. Stresni hormon. Ta pa, med drugim, posredno vpliva na rušenje imunskega sistema, kar vpliva na to, da smo še bolj dovzeti za bolezni.

Kaj narediti?

Recimo: Pojdimo v gozd. In se pogovorimo sami s sabo.

Recimo: Zamenjajmo misli. Pritoževanje s hvaležnostjo ——-

Aja, še to… Kar se pritoževanja tiče… Obstaja cela množica ljudi, ki se konstanto pritožujejo nad tem, kako je bilo včasih boljše, kot je danes:) Stari dobri časi, ki se jih spominjamo z neko nostalgijo:) Ker si iz njih zapomnimo samo tisto, kar je bilo dobro, tisto, kar ni bilo, smo pa nenamerno – ali pa namerno – pozabili.

Zakaj se vedno bolj pritožujemo z leti? Starejši smo, več se pritožujemo? Preprosto zato, ker smo imeli, ko smo bili mladi, VEČ upanja:) Morda bi bilo dobro, da z vsakim desetletjem več najdemo tudi kakšen žakelj več upanja:) Ne glede na situacijo, v kateri se nahajamo:)

Pritoževanje kot navada.

Naslednji petek nadaljujemo z drugim strupom v komunikacij: KRITIZIRANJEM.

O strupih v komunikaciji predavam tudi na svojem YouTube kanalu. Vabljeni k ogledu posnetka o PRITOŽEVANJU:)